Slovenski etnografski muzej

Številka revije 
Etnolog 9/1 (1999)
Strani 
205-215
Članek v pdf obliki 
Prenesi pdf datoteko (239.88 KB)

Zemeljski prostori smrti: krsta, grob, pokopališče

V pričujočem članku avtorica preučuje različna ljudska verovanja in obrede, povezane s krsto, grobom in pokopališčem. Tipično arhaično slovansko dojemanje življenja po smrti je delitev na dva svetova. Ljudje verjamejo, da gre umrli “stran” na “drugi svet”, kjer najde svoj prostor: “dom”, “vas umrlega”. Utelešenje takšnih podob so prostori, povezani z umrlim: krsta, grob, pokopališče, ki jih označujejo poteze posameznika in kolektivnega doma umrlega. Pogrebne šege, ljudska verovanja in uporaba besed, povezanih s smrtjo, potrjujejo tezo, da so krsta, grob in pokopališče slovanski simboli sveta na drugem svetu. Ujemajo se z bivanjem v življenju. Krsta (v ruskem dialektu – dom, domovina, domovišče, horomina) je včasih urejena kot hiša: ima luknje ali okna ter sliko z izvezeno brisačo, ki je v njenem kotu. Grob je pogosto urejen kot hiša (rusko hatka), vrt ali dvorišče. Vedenje, predpisano na pokopališču, je pogojeno s tveganjem ostajanja na območju umrlega, kjer vse pripada umrlemu: tla, rože, drevesa, sadje in drugo. Ljudje verjamejo, da umrli v določenem času hodijo in obiskujejo drug drugega na ozemlju pokopališča. Tako je pokopališče kot območje umrlih v nasprotju z vasjo – naseljem živih. V članku avtorica opisuje tudi kompleksne odnose med prostori življenja in smrti, pa tudi način njihove medsebojne povezave.