Avtorica navaja nekaj temeljnih idej in semantičnih modelov, ki se kažejo v besednjaku in frazeologiji “o smrti” v slovanskih jezikih. 1. Koncept duše in interpretacija smrti kot “ločitev duše od telesa, njen odhod iz telesa” in podobne izraze je mogoče najti v izrazih (povezanih z umirajočo osebo) kot, na primer, “nekdo ima dušo v svojem nosu” (srbščina), “v zobeh” (bolgarščina) itd. 2. Eden najpomembnejših konceptov v “besedilu o smrti” je ideja poti, zato smrt opisuje tako veliko glagolov gibanja. Umirajoča oseba tako “gre narazen”, “leti”, “potuje”, “je na poti” itd. 3. Interpretacija smrti kot vrnitve na zemljo, ki je bila element in material za ustvarjenje človeka (primerjaj z Genezo), predstavlja semantično osnovo naslednjih izrazov: “iti v črno zemljo”, “iti pod črno zemljo”, “biti poročen s črno smrtjo”, “jesti zemljo” itd. 4. Naslednja ideja o smrti je koncept konca, sklenitev življenja, izčrpanje virov, življenjskih moči in pripadajočega časa. S tem v zvezi so povezani naslednji izrazi: “priti do konca”, “končati se”, “biti zunaj let”, “pojesti življenje nekoga” itd. 5. Krščanske koncepte smrti kot poti v novo življenje ali novo rojstvo lahko opazimo v izrazih, kot so, na primer, “rešiti se” v bolgarščini, roditi se, “da umreš” itd. 6. Včasih je zunanji simptom umiranja ali specifičnost pogrebne šege uporabljen kot izrazni motiv. Na primer “zaviti z očmi”, “dati roke skupaj”, “imeti ‘kolivo’ v ustih” itd.