Članek obravnava odnosa Zhuang Zi-ja in Lie Zi-ja do resnice na primeru njunih pojmovanj smrti in njune opise intuitivnega razumevanja Poti, do katerega sta pogosto prišla prek razsvetljenja. Poleg razumevanja jezika sta postavila v ospredje zanimanja smrt, saj njuni filozofski diskurzi ne gradijo na izkušnjah resnic pri razmišljanju o svetu, temveč na bivanju v svetu, ki pa, seveda, vključuje tudi probleme dolgoživosti, življenja in smrti (kot pomembnega dela procesa življenja) ter različnih praks, povezanih z eksistenco telesa, postajanja, spreminjanja in izginjanja. Zhuang Zi-jeva in Lie Zi-jeva pojmovanja so soočena z evropskimi modeli soočanja s smrtjo. Za slednje so značilni usodna zanemarjenost neznana magična sila, ki napravi človeka nemočnega, ko se sooči s smrtjo; na smrt se gleda kot na božjo kazen; proces je mogoče racionalno opazovati, vendar le, ko umira nekdo drug, ne mi sami; zadržani poskusi asimiliranja idej o smrti. Predstavljene so različne podobe smrti iz kitajskih filozofskih in religijskih virov. Posebna pozornost je usmerjena v Lie Zi-jevo sedmo poglavje, kjer poteka pogovor med mojstrom in enim izmed njegovih učencev o temeljnih dilemah človeške eksistence. Poudarek je na treh stopnjah te debate, ki je še vedno tako aktualna kot takrat, ko je bilo besedilo Lie Zi napisano: - prva stopnja: o nezmožnosti doseganja nesmrtnosti - druga stopnja: o absurdnosti poskusov doseganja dolgoživosti - tretja stopnja: o danih perspektivah človeške eksistence in smislu ter nesmislu samomora.