Slovenski etnografski muzej

Številka revije 
Etnolog 9/1 (1999)
Strani 
039-043
Članek v pdf obliki 
Prenesi pdf datoteko (123.83 KB)

Motiv smrti v srbskem in hrvaškem ljudskem pripovedništvu

Iz ljudske kulture je razvidno, da je smrt glavni dogodek v človekovi usodi. Določanje časa in okoliščin smrti je eden najpomembnejših (skupaj s poroko) aspektov obsodbe, ki jo izvajajo sojenice, demoni usode pri južnih Slovanih. Pojmovanje človeške usode je pogosto sinonim za pojmovanje smrti (sudjen dan = smrt, določen dan = smrt). Podobno imajo ljudje tudi demone, ki določajo človeško usodo, za demone smrti. Ti najpogosteje določijo nenaravno smrt, kot na primer, da se bo oseba utopila. Ne le, da predvidijo okoliščine smrti, temveč jo tudi povzročijo s tem, da obsodbo izgovorijo. Magična moč njihovih besed povzroči smrt (določiti usodo nekoga = izvajati “smrtno obsodbo” = ubiti). Že dejstvo, da jim ljudje niso žrtvovali, včasih zadostuje, da se odločijo “ubiti” neko osebo. Iz primerov moralnih ljudskih zgodb je razvidno, da bo oseba, ki ne verjame v magičnost obsodb demonov, ušla napovedani smrti. Ne glede na to je glavna misel vseh ljudskih zgodb o človeški usodi, da je obsodba (smrt) neogibna, navkljub vsem poskusom, da bi jo preprečili. Oseba lahko živi dlje, kot je bilo določeno le, če ji nekdo podari del svojega življenja, da se tako ohranja “uravnoteženost”. Na ta način je določanje smrti pravzaprav omogočanje ustreznega življenja in skupni seštevek ostaja konstanten.