Ljudske opredelitve “dobre” in “slabe” smrti so povezane z opozicijo naravne in nasilne smrti. To idejo lahko zasledimo že v prvotnem slovanskem korenu *- mürtü ‘uničiti’ in predponi *sú- ‘sebstvo’, ‘dobro’. V ljudski kulturi so bile cenjene želje po dobri smrti. Po ljudskih verovanjih dobra smrt pomeni: umreti naravne smrti, ob primernem času, na primernem prostoru in v družbi bližnjih sorodnikov. Tiste, ki so umrli “dobre” smrti, so imeli za častitljive prednike - v nasprotju s tistimi, ki so umrli “slabe” smrti. Slednji se ne morejo preseliti na drugi svet in postanejo škodljiva demonična bitja. Ljudje so poskušali nevtralizirati usodne posledice “slabe” smrti s posebnimi obredi. Glavni obred je bil poskus umrlemu zagotoviti njegov delež zemeljskih blagoslovov (hrano, obleko, simbolično pokristjanjevanje, simbolično poroko itd.). Praznoverje o “umrlem, ki hodi” je najbolj stalen del slovanske mitologije.