Prispevek obravnava umetniško in kulturno produkcijo v povojni slovenski skupnosti v Argentini, posebej pa likovne umetnike in načine, kako se njihov odnos do spomina na begunstvo in domovino vzpostavlja v umetniški in kulturni produkciji ter kako z umetniškim delovanjem sooblikujejo in reflektirajo diasporično socialnost. Umetniška in kulturna produkcija ima veliko afektivno in simbolno moč, ki se kaže v hranjanju spominov in odnosa do preteklosti, begunstva in domovine. Na umetniško delovanje pa vplivajo tudi argentinska, diasporična in transnacionalna kulturna politika.