Vsakdanje življenje posameznega kmečkega gospodarja je bilo tesno povezano z življenjem njegovih delovnih volov. Za ubrano delovno tovarištvo je bilo nepogrešljivo medsebojno sporazumevanje, v katerem so prav vsi čuti igrali svojo vlogo: okus, voh, tip in sluh. Pričujoči prispevek se suče zlasti okoli slednjega, saj so bili človeski glas - govorjene ali pete besede in medmeti (klicanje volov z lastnimi imeni, dajanje ukazov in petje pesmi med oranjem) -, zven žvižga in pok biča nepopisno učinkovita nesnovna orodja v okviru živinorejskih tehnik. Dognanja temeljijo na ustnih pričevanjih in opazovanju (poleg na ustreznih virih in slovstvu); na gradivu, zbranem v letih 2001, 2003-2004, 2006 in zlasti 2007 med terenskim raziskovanjem v izbranih krajih v štirih slovenskih etnoloških območjih. Relevantna so za desetletja med svetovnima vojnama, za tretjo četrtino 20. stoletja ter le v posameznih primerih (na podlagi podatkov s kmetij z "živimi" volovskimi vpregami) tudi za sedanjost.