Večina podarjenih predmetov, ki so bili na ogled na razstavi Morje−naše življenje, je prav s podstrešja Babčeve hiše, zatočišča družinskega spomina, snovne in nesnovne družinske dediščine. Podstrešje, imenovano kašča, je bilo prvotno namenjeno shranjevanju pridelkov: ječmena, koruze, krompirja ipd.  Na kašči so hranili tudi mreže, jih pletli in krpali v zimskih dneh. Sčasoma so »kaščo« spremenili v prostor za shranjevanje predmetov, ki jih niso več uporabljali, a jih zaradi njihove spominske vrednosti niso zavrgli.

Na podstrešje so vodile široke urejene stopnice. Za vrati so bile na steni fotografije Babčevih ribičev na morju in druge družinske fotografije. Pod njimi je bila poličnica z izpostavljenimi predmeti, ki so Zdravka Caharijo spominjali na posamezne družinske člane.

V osrednjem prostoru podstrešja je Zdravko Caharija razporedil predmete v vsebinske sklope glede na namen njihove uporabe. Med predmeti je shranil veliko pripomočkov za ribolov, ki sta jih uporabljala njegova oče Avguštin  in nono Janez Avguštin, pa tudi tiste, ki jih je izdelal

in uporabljal sam. Poleg pripomočkov za ribolov in drugih predmetov, povezanih z morjem, so Caharijevi na podstrešju hranili tudi osebne predmete posameznih družinskih članov (nonov brivski pribor in  torbico, nonin šivalni pribor…), predmete, ki so bili namenjeni le izbranim družinskim članom ali posebnim gostom, in tiste, ki so jih uporabljali ob posebnih priložnostih, povezanih z večjimi opravili, letnimi šegami in navadami ali življenjskimi mejniki in jih je družina prav zato opredelila kot dragocene (npr. umivalnik in vrč, kredenco za servis in steklovino, intarzirano skrinjo, tekstil nonine bale). Med shranjenimi predmeti je bilo tudi nekaj takšnih, ki so spominjali na vlogo ženske in njihova opravila (pripomočki za prodajo rib, posodje...).

Pod osrednjim strešnim oknom je stala mizarska miza, Zdravkov delovni prostor. Tu je obiskovalcem prikazoval postopke izdelovanja ribiških igel, krpanja mrež. V Babčevi družini se je ohranilo skozi rodove poleg samih predmetov tudi vedenje o njihovi uporabi, izdelavi, o izdelovalcih, ohranila so se znanja, povezana z ribolovom, kakor tudi domači narečni izrazi za posamezne predmete in njihove dele. Tako iz roda v rod ni prehajala le snovna družinska dediščina, ampak tudi nesnovna.

Skozi podstrešje Babčevih je ob številnih predmetih in ob slikovitem Zdravkovem pripovedovanju valovalo morje. Zbrani predmeti, ohranjeni spomini, ki so se prenašali iz roda v rod v Babčevi družini, kažejo na globoko navezanost na morje in na prepletenost vsakega trenutka življenja družine z morjem. Ob vstopu na podstrešje Babčevega doma je obiskovalec dobil občutek, da vstopa v preteklost. Podstrešje je postalo prostor neštetih spominov.

Povezava med Slovenskim etnografskim muzejem in družino Caharija traja že desetletja. Prve stike je s Caharijevimi navezal kustos Slovenskega etnografskega muzeja Milko Matičetov v 40. letih 20. stoletja. Po njegovi zaslugi je muzej leta 1947 pridobil  Caharijevo čupo Marijo, danes edini v celoti ohranjeni morski deblak, kakršne so uporabljali slovenski ribiči Tržaškega primorja.

Do leta 2004 je bila čupa Marija shranjena v muzejskem depoju,  od leta 2005 do leta 2015 je bila na ogled na stalni razstavi Med naravo in kulturo v vsebinskem sklopu o morskem ribolovu. Bila je razstavljena, kot da bi bila potegnjena na prodnato obalo, tik pred fasalom, nišo v zidu, v kakršnih so nabrežinski ribiči hranili svoje čupe. Čupo je na razstavi vsebinsko dopolnjeval dokumentarni film, ki je obiskovalcem približal izdelavo plovila, njegove sestavne dele, veslanje s čupo in jim odgovarjal še na morebitna  druga  vprašanja, ki bi se jim utegnila porajati ob pogledu na sam predmet.

Po desetih letih na razstavi je bila čupa Marija preseljena v depo, kjer jo hranimo  kot izjemno muzealijo v klimatsko ustreznih pogojih. Na razstavi pa je na ogled njeno ponazorilo v naravni velikosti, ki obiskovalcem omogoča neposreden stik s predmetom. Vanj lahko sedejo in si skušajo predstavljati, kako je bilo veslati tako dolg in ozek čoln oziroma kako je bilo z njim pluti po morju. S čupo so se Caharijevi podajali na morje ob strmi kraški obali. Leta in leta so si kot ribiči utirali pot med morskimi valovi, ki so krojili njihov vsakdanjik in praznik. Čupa Marija bo v Slovenskem etnografskem muzeju ostala tudi za bodoče rodove kot priča vpetosti slovenskih ribičev v okolje bivanja, njihove iznajdljivosti, znanja in spretnosti. Po izročitvi čupe Marije muzeju je Zdravko Caharija izdeloval modele čup v spomin na čupo Marijo. Ti modeli z vsemi sestavnimi deli nazorno predstavljajo, kakšno plovilo je bila čupa. Čupa Marija je kot edini v celoti ohranjen primerek morskega deblaka eden od pomembnejših muzejskih eksponatov Slovenskega etnografskega muzeja.

Čupo Marijo je leta 1898 stesal iz hloda hoje Janez Avguštin Caharija, pranono Bogdana Petelina, rojen leta 1864. Hlod je kupil v Bukovju pri Postojni, kjer so bili mogočni gozdovi. V Nabrežini in okolici namreč ni bilo primernih dreves za tako dolg čoln. Žal se v Babčevi družini ni ohranilo ime gospodarja, od katerega so kupili debo. Deblo hoje so Babčevi iz Bukovja z vprego pripeljal v Nabrežino ter ga stesali na sosedovem dvorišču, saj sami niso imeli tako velikega »borjača«. Med ohranjenimi spominskimi predmeti so na Babčevem podstrešju ohranili tudi vse potrebno orodje za izdelavo čupe. Izdelava čupe iz debla je zahtevala veliko spretnosti. Čupa Marija je dolga 6,86 m in široka 0,65 m. Bogdanov nono je o izdelavi čupe zapisal: »Dobro se spominjam, ko je ta prva njihova jadrnica tam za Mulom pod hribom razpadla. Ni bilo več jadrnice. Prisiljeni so bili, da so si stesali čupo. Moj oče je sam v Trnovskem gozdu zbral to veliko smreko in smo jo vsekali. Bila je 6 metrov dolgo in 1 meter debelo deblo. S konji so jo pripeljali v Nabrežino na grofov borjač. Dobro se spominjam kot otrok, imel sem komaj 5 let. Moj ded in moj oče so to čupo pridno zdobli in tesali. Jaz pa kot otrok sem si vsak dan to čupo ogledoval.« (Dnevnik Avguština Caharija, Bogdanovega nona) Premazana z bitumnom, opremljena s teslirjem, s tremi vesli in vsemi drugimi obveznimi sestavnimi deli, je bila pripravljena za plovbo po morju. Z volovsko vprego so jo odpeljali v sesljanski zaliv, jo tam z voza spustili v morje in z njo odveslali v nabrežinski zaliv. Dobila je svoj prostor na prodnati obali, v slabem vremenu pa so jo umaknili v »fasal«, odprtino v podpornih zidovih v bregu za zalivom, ki je bila, kot se spominja Bogdan Petelin, prvi, gledano v smeri od Trsta, nahajala se je tik pod kazunom (hiško za shranjevanje ribiških pripomočkov) devinskega grofa. V naslednjih nišah so bile shranjene čupe drugih nabrežinskih ribičev, med njimi tudi čupa Liza, znane nabrežinske ribiške družine Gruden, po domače Martinčevih.

S čupo so  Babčevi ribiči (Janez Avguštin Caharija, Avguštin Caharija in Zdravko Caharija) lovili raznovrstne ribe, med njimi tudi tune z mrežo pošto za tune, kalamare s pošto za kalamare. Za ribolov so jo uporabljali do leta 1942. Po tem so v njej le še barvali mreže z borovim lubjem in jih na ta način zaščitili pred gnitjem.

Lastniki so lepo skrbeli za čupo Marijo. Vodo so iz nje odstranjevali s posebno vevnico, tako imenovano »svjeslo«. Opravilu so rekli »p'lanje«.  Razpoke na njenem trupu so redno mašili s predivom in jo mazali s katranom. Večji poseg so morali narediti le na krmi, ki je z leti zgnila. Tako kot ostale čupe so namreč tudi čupo Marijo hranili v fasalu malo nagnjeno s krmo navzdol, usmerjeno proti obali, in s premcem obrnjenim proti bregu. Vsa voda se je na tako postavljeni čupi v fasalu stekala prav na krmo, kar je povzročilo njeno gnitje.

Katalog predmetov

Med osnovne ročne čipkarske tehnike uvrščamo šivane, klekljane, vozlane, kvačkane in pletene čipke; kadar se v istem izdelku združi več tehnik, gre za čipke mešanih tehnik. Razlike med ročnimi tehnikami so v temeljnem sistemu niti: klekljane čipke nastajajo s prepletanjem sistema več parov niti naenkrat, šivane čipke pa gradijo strukturo z eno samo nitjo in mnogimi zaporednimi vbodi. Tudi pletene in kvačkane čipke temeljijo na sistemu ene »neskončne« niti. Vozlane čipke so lahko izdelane po obeh sistemih, prav tako tudi čipke mešanih tehnik. Strojno izdelane čipke posnemajo videz ročnih tehnik, čeprav gre za drugačne tekstilne tehnologije oz. strojne sisteme.

Med ročno izdelanimi čipkami sta tehnično najbolj dovršeni in razvejani skupini klekljanih in šivanih čipk, vse druge so manj opazne sopotnice obeh »velikih«. Živ(ahn)e sopotnice so tudi vse krasilne tehnike, iz katerih so se čipke razvile: s pojavom čipk niso bile pozabljene ali opuščene, ampak so se razvijale naprej. Luknjičave vezenine, pozamenti, vozlanje in mreženje so še danes pogost okras tekstilnih izdelkov – tudi tistih s čipko. Zato ni naključje, da se pojavljajo na mnogih muzejskih predmetih 19. in 20. stoletja.

> Šivane čipke
> Klekljane čipke
> Kvačkane čipke
> Pletene čipke
> Vozlane čipke
> Čipke mešanih tehnik
> Strojne čipke

Čeprav je čipki pripisana osnovna naloga krašenja, ne gre le za univerzalno potrebo po lepem. Krašenje je tudi označevanje izjemnega dogodka, ekskluzivnosti prostora in elitizma ljudi. Čipka torej ni primerna za vsako priložnost in dosegljiva za vse ljudi enako. Njihova izdelava zahteva veliko spretnosti, znanja in časa, zato pomenijo redkost in dragocenost. Zato so se zdele čipke primerno protokolarno, pripadnostno, ljubezensko  ali slavnostno darilo ob pomembnih dogodkih oz. življenjskih mejnikih. Naloga obdarovanja je namreč utrjevanje medsebojnih razmerij, pa naj gre za razmerja med verniki in cerkvijo, med deželnimi veljaki, rodbinskimi člani, prijatelji, ljubimci …

> Oblike čipk, načini rabe in govorica pomenov
> Čipkasti predmeti in predmeti s čipko iz zbirke SEM

> Od čipke do čipke
> Od obrobe do celote
> Od glave do peta
> Od javnega do intimnega
> Od pomena do pomena

Še več slovenskih muzejev zbira in hrani čipke oz. predmete s čipko različnih starosti, zvrsti, namembnosti, ki so dostopne javnosti skozi trajne ali občasne tematske razstave, ali pa so del širših muzejskih pripovedi: Gorenjski muzej Kranj, Loški muzej Škofja Loka, Mestni muzej Idrija, Mestni muzej Ljubljana, Muzej krščanstva na Slovenskem, Muzej Železniki, Muzej Žiri, Narodni muzej Slovenije, Pokrajinski muzej Koper, Pokrajinski muzej Maribor, Slovenski šolski muzej itd.

Čipke iz muzejskih zbirk so lahko opredmetenje historičnih slogov, druge dokument zgodovinskih procesov in dogodkov, izjemnih osebnosti ali lokalnih posebnosti. Spet tretje imajo vlogo muzejskih simbolnih ponazoril, protokolarnih daril itd. Mnogo čipk je strojne izdelave, med ročnimi tehnikami pa prevladujejo klekljane, vezene in kvačkane čipke. Izpostavljeni predmeti izbranih slovenskih muzejev izkazujejo raznolikost muzejske dediščine čipk po Sloveniji, temelječe ne le na dediščini izdelovalskih veščin in tehnik, ampak tudi na mnogovrstni rabi in pomenskih vrednostih.

> Čipke v drugih slovenskih muzejih

Vsaka čipka – muzejska ali zasebna - nosi v sebi razsežnosti več dediščin: osebne in družinske oz. vsake, ki vsebuje vezi posameznika z drugimi skupinami ljudi. Priučene veščine izdelovanja, pa tudi kriterijev izbire in načinov rabe čipko in njenega izdelovalca oz. uporabnika povežejo tudi z drugimi časi in drugimi kraji oziroma širšimi prostori.

Sledeči dve poglavji z izbranimi novimi pridobitvami za zbirko SEM in zasebnimi predmeti nam čipko slikovito osvetlita kot opredmetenje vezi med osebnim in skupnim (Moja čipka – čipka z zgodbo in Čipka kot spomin – zasebna zbirka čipk).

Med čipkami iz zbirke SEM velja posebej izpostaviti nekaj predmetov, ki so prišli v muzej kot odziv na naše javno povabilo k sodelovanju z naslovom Moja Čipka in geslom Sodelujem in soustvarjam dediščino čipk na Slovenskem. V njem smo naprosili posameznike, naj muzejsko zbirko obogatijo s čipko, ki bi po njihovi lastni presoji najbolje predstavila njihovo kreativno veščino in razkrila pomene le-te v njihovih življenjih. Predstavljamo vam nekaj primerov čipk z zgodbo, darovanih za muzejsko zbirko.

> Čipka z zgodbo
 

Po zgledu dveh ciklov razstav obiskovalcev, ki jih v SEM že več let pripravljamo skupaj z obiskovalci pod naslovoma Moje življenje, moj svet in Moja zbirka, predstavljamo nekaj primerov iz zasebne zbirke čipkastih prtov in prtičkov ljubljanske družine, ki je še vedno v rabi. Čipkasti prtički, robčki, okraski... pomenijo neskončno več kot zgolj lepe predmete, saj je vsak kos med njimi nosilec spominov na pomembne dogodke, zgodbe dragih ljudi, družinska praznovanja. In z vsem tem povezanih čustvovanj, zasebnih vrednot in osebnih življenjskih poti.

> Čipka kot spomin – družinska zbirka čipk

Čipka na Slovenskem ima še eno, drugačno sodobno usmeritev: njeni tvorci so tekstilni, likovni, grafični oblikovalci, umetniki in kreativni ustvarjalci različnih smeri. Niso »zapisani« eni sami tehniki in ne zamejeni s konvencijami dediščin, čeprav lahko eno in drugo izrabijo za svoj navdih in izrazni medij. Njihova raziskovalna spogledovanja s čipko so zavestna preseganja meja čipkarskih tehnik, materialov, barv, vzorcev, motivov, uporabnosti ...

> Več o čipkah kot mediju sodobnih iskanj

Mični detajli izbranih čipk iz tekstilne zbirke SEM so na voljo tudi kot del ponudbe naše muzejske trgovine.

> Uhani in ogrlice z motivi iz zbirke čipk v trgovini SEM