Slovenski etnografski muzej

Prispevek analizira predstave kmetov s Krasa in Ljubljanskega barja o »dobrem kmetu« in »dobri krajini« z namenom boljšega razumevanja njihovega odnosa do varstva narave v kmetijstvu. Sogovorniki so visoko vrednotili naravno in kulturno dediščino prostora, ki se ohranja predvsem z ekstenzivnimi praksami, a je za večino ideal predstavljalo intenzivno kmetijstvo. Sebe so prepoznavali kot skrbnike narave, vendar bolj v kontekstu ohranjanja narave, primerne za dolgoročno in ekonomsko uspešno kmetijsko pridelavo, redkeje pa za varstvo prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst.

Članek predstavlja raziskavo o dimenzijah vonja v slovenskem Registru nesnovne kulturne dediščine, ki temelji na desetih terenskih intervjujih z nosilci posameznih enot nesnovne kulturne dediščine z vonjalnim značajem in analizi besedil vpisanih enot v register, ki vsebujejo podatke o vonjalnih praksah. Raziskava opozarja na pomembnost vonjav kot sestavnega dela nesnovne kulturne dediščine ter na pomen in izzive pri ohranjanju te razsežnosti dediščine. Rezultati potrjujejo, da so vonji pomembni za razumevanje tradicije, saj so del različnih dediščinskih praks in spominov nanje.

Prispevek razpravlja o vprašanju širine solidarnostnih mrež. Sledeč ekofeminističnemu pogledu, ki poudarja prepletenost ljudi in več-kot-človeškega, predpostavlja solidarnostno delovanje onkraj vrst in drugosti navkljub. Avtorica osvetli nekaj vidikov sonaravnega, regenerativnega in recipročnega delovanja na primeru izmenjevanja dobrin, povezovanja z rastlinami in prehranjevanja, s čimer prikaže, kako lahko tovrstna prizadevanja razumemo kot razširjanje solidarnosti.

Članek preučuje manifestacije solidarnosti v slovenskem zdravstvu med pandemijo covida-19 s posebnim poudarkom na prostovoljnih prispevkih bolnišnicam in medicinskemu osebju ter solidarnosti širše družbe do zdravstvenega sistema. Na podlagi podatkov, zbranih v slovenskih splošnih bolnišnicah in univerzitetnih kliničnih centrih ter medijskih objavah, raziskava analizira različne oblike solidarnosti, od materialnih donacij do prostovoljnega dela in moralne podpore.

Prispevek se posveča analizi orodij, ki so namenjena pripravljenosti in odzivanju na različne krize in naravne nesreče. Analiza je bila opravljena v okviru mednarodnega projekta Sonar-Cities, s katero smo ugotovili značilnosti sorodnih, obstoječih orodij različnih evropskih držav. V besedilu analiziramo slovenska orodja za odzivanje na poplave in druge nesreče. Med drugim razčlenimo, na kakšne načine orodja obravnavajo ranljivosti v kontekstu zdravstvenih posledic nesreč in v kolikšni meri spodbujajo solidarnost in medsebojno pomoč v ljubljanskih soseskah.

Selitve so ena od konstant človeštva in tega se zavedamo tudi v Sloveniji, ki je bila vedno izjemno prehodna. V veliki meri gre za urbani pojav, zato imajo muzeji v urbanih okoljih ključno vlogo pri ozaveščanju javnosti o zgodovinskih in sodobnih perspektivah priseljenske politike in kulture. V prispevku pregledam, kako se nekateri evropski muzeji v svoji aktivistični praksi soočajo z begunsko krizo, kako vzpostavljajo dialog s priseljenci, lokalnimi skupnostmi in obiskovalci ter s tem prispevajo h kulturni integraciji priseljencev in k spremenjenim kulturnim identitetam kraja.

Solidarnost je temelj biosocialnosti. Članek izpostavlja njene antropološke korenine v enotnem človeštvu, prikazuje pa le nekaj primerov vzajemnega delovanja, predvsem v povezavi z glasbo, in predstavi temelje solidarnosti kot ključni rezultat vzpostavljanja sorodstvenih sistemov. Temeljna teza prispevka je, da je solidarnost antropološka konstanta, kar se še posebej vidi iz sodobne biokulturne evolucijske perspektive: solidarnost je bila ključna evolucijska prednost človeštva in njegovih predhodnikov.