Dobrodošli na poti Dotik preteklosti, vodniku po kopijah in ponazorilih predmetov na razstavi Med naravo in kulturo. Razstava pripoveduje o človekovi težnji po preživetju, ustvarjalnosti, vsakdanu in prazniku pri nas in drugod po svetu.

Pot nas vodi od predmeta do predmeta, od zgodbe do zgodbe, od tržaškega primorja do Afrike. Raziskujte predmete, vzemite jih v roke, otipajte in preizkusite ali pa samo prisluhnite njihovim zgodbam! Čeprav so kopije in ponazorila tudi po videzu, sestavi, merah, gradivu ali tehnikah podobni izvirnikom jih je vendar ustvarila druga roka, drug izdelovalec. S svojo dostopnostjo nam omogočajo drugačno spoznavanje muzejskih predmetov. Izvirniki kot nosilci številnih spominov in del kulturne dediščine ostajajo varno razstavljeni v vitrinah. Tako jih ohranjamo tudi za prihodnost.

Pot Dotik preteklosti z malimi zgodbami ponuja vpogled v nekdanje življenje, seznanja s pomenom dediščine in spodbuja k razmišljanju, učenju ali le čudenju kulturni raznolikosti.

Dotik preteklosti je nastal v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam. (Za stranske učinke novih spoznanj in interesov prevzemamo vso odgovornost. Za dodatne informacije se obrnite na muzejsko osebje.)

Pot začenjamo z morskim ribolovom, ki ga bomo spoznali s pomočjo deblaka, čupe Marije. Čupe so izdelovali ribiči sami in z njimi ribarili na območju med Trstom in Devinom. Posebne so zaradi svoje večstoletne tradicije izdelovanja.

Preprost ribiški čoln, dolg sedem metrov in širok le 70 centimetrov, je prvo slovensko morsko plovilo. Zaradi večje stabilnosti so mu dodali prečni drog, ki podpira dve šestmetrski vesli. Krajše, pomožno veslo je bilo spredaj na levem boku. Veslali so stoje. Na strmi kraški obali ni bilo pristanov, zato so ribiči čolne na suho potegnili kar na skalni breg. Zaradi masivnosti se ob vleki niso prehitro obrabili. Čupo Marijo so leta 1898 iz hojevega debla v Nabrežini pri Trstu stesali Babčevi. Edini primerek ohranjene čupe, ki je bila v rabi vse do druge svetovne vojne, je sedaj varno shranjen v muzejskem depoju. Konec 19. stoletja so čupe začela nadomeščati sodobnejša plovila.

Kot domačo obrt razumemo izdelavo predmetov za lastno rabo ali prodajo, razvila pa se je tudi kot poklicna dejavnost. Med najstarejše in pomembne obrti na Slovenskem spada lončarstvo. Velike potrebe po lončevini v vsakdanjem življenju so to dejavnost ohranjale živo vse do 20. stoletja. Na Slovenskem so bila številna lončarska središča, razstavljeno lončarsko vreteno in pekač za perutnino pa izvirata iz Bele krajine.

Glino so oblikovali na lončarskem vretenu. Razstavljeno vreteno je na ročni pogon, malo, leseno in preprosto. Na vrhu ima okroglo delovno ploščo z lončarjevim znakom. Plošča je preko križa in štirih lesenih palic nasajena na os z imenom trn, ki je togo vsajena v podstavek – rogovilo. Tak tip vretena je bil razširjen tudi na Balkanu.

Iz gline so lončarji izdelovali sklede in drugo posodje. Pekač za perutnino je ovalen, neloščen in nebarvan, ima pa tudi izlivek za maščobo. Lončar je pekač izdelal na ročnem vretenu in ga enkrat žgal v odprti kopi. Izvirni predmet je bil v Drašičih v rabi do šestdesetih let 20. stoletja.

Oblačil in drugih tekstilnih izdelkov ni treba le izdelati in okrasiti, zaradi nastalih poškodb jih je treba tudi popraviti. V zadnjih desetletjih 19. in prvi polovici 20. stoletja so skušali šolski programi deklice in dekleta čim bolje usposobiti za vodenje gospodinjstva, oskrbo družine ali opravljanje poklica. Od njih se je pričakovalo določeno znanje šivanja, krojenja, krpanja, pletenja in kvačkanja. Pri šolskem pouku so kot dokaz naučenega nastajale vajenice ročnih del; morda so prav zato pogosto tudi spominski predmeti.

Obe muzejski vajenici sta nastali v sklopu šolskega programa Učiteljišča v Ljubljani. Vajenico za krpanje v obliki kvadratnega lanenega prtička z bombažno podlogo in zaključnimi resicami je v devetdesetih letih 19. stoletja izdelala Marica Zorec. Površina platna je z rdečimi šivi razdeljena na devet enakih polj. V vsakem med njimi so z rdečo nitjo izvedeni različni načini krpanja raztrganin in drugih poškodb.

Druga vajenica, ki jo je izdelala Marija Ložar kmalu po prvi svetovni vojni, je namenjena učenju različnih šivov, obrob in okraskov. Na pravokotni vajenici iz lanenega in bombažnega platna so izvedeni različni ročni in strojni šivi, okrasne gube in vezenje. Na sredi je ročno zašita gumbnica z gumbom iz biserne matice, spodnja stranica vajenice pa se zaključuje z nabranim robom.

V domu, namenjenem bivanju, se med družinskimi člani vzpostavljajo raznoliki medsebojnimi odnosi in izvajajo obredja, hkrati pa se v njem zadovoljujejo temeljne življenjske potrebe. Človekova dejavnost v domu je v veliki meri odvisna od svetlobe. Vse do konca 19. stoletja so si svetili z ognjem, gorečimi drvi na ognjišču, s trskami, z baklami, lojem ali oljem. Na marsikateri kmetiji so si svetili z gorečimi trskami, ki dajejo le omejeno svetlobo in gorijo le 15 do 20 minut. Zatikali so jih v kovane klešče na stojalu, imenovanem čelešnik. Čelešnik iz druge polovice 18. stoletja ima ob stojalu nazobčano desko s kovinskim zatičem za nastavitev višine trske, katere svetloba se je širila v ožjem ali širšem krogu.

Stol je bil v notranji opremi kmečkih domov zelo pomemben. V 18. stoletju so jih imele le nekatere kmetije, pogostejši so postali šele v 19. stoletju. Ker so imeli pogosto funkcijo častnega sedeža za gospodarje ali goste, so jih tudi krasili. V kaminskih kuhinjah so ob ognjišču sedeli na posebnih trinožnih stolih. Mednje spada tudi stol iz Skadanščine na Primorskem iz druge polovice 18. stoletja. Je nizek, sedalo je na višini 40 cm, ozko krašeno naslonjalo ima odprtino za prenašanje.

Ljudsko pravo obsega nazore in nenapisana pravila, ki urejajo odnose med člani skupnosti. Kazni so pomemben del prava, dolgove in obveznosti so v preteklosti označevali na rovaših.

Vratna trlica je sramotilni pripomoček za kaznovanje. Kaznovane osebe, najpogosteje opravljivke, so vklenili v trlico ter jih izpostavili javnemu posmehu. Razstavljena trlica je lesena in enojna ter se škarjasto odpira. Ima večjo odprtino za vrat in pred njo dve manjši odprtini za zapestji. Domnevno v 18. stoletju je bila v rabi v okolici Ljubljane, ponekod pa so trlice uporabljali še v 19. stoletju. Poznamo tudi dvojne trlice, v katere so drugo nasproti druge vklenili dve osebi.

Z rovaši so po navadi označevali dolgove in obveznosti. V belokranjskih soseskih zidanicah so vinogradniki nanje beležili izposojo vina. Šop rovašev je s konca 19. stoletja. Paličice iz lipovega lesa so nanizali na vrvici, te pa so v dve višini navezali na lok; ena paličica označuje enega dolžnika. Drugi del paličice je dobil tisti, ki si je vino sposodil. Izposojo so označili z vrezanimi znaki I, V in X. Polovici tvorita skupaj celoto, obe pa so uničili ob vrnitvi vina. Rovaše je ključar hranil v zidanici.

Davčne dajatve zemljiškemu gospodu, cerkvi, lokalni ali državni oblasti so označevali na davčnih rovaših. V Prekmurju so jih uporabljali do začetka 20. stoletja, hranil pa jih je župan. Tudi razstavljeni rovaš je iz lipovega lesa, vanj pa so vrezani enaki znaki, med seboj ločeni s pikami. Je enodelen, izdelan iz oglate in ukrivljene metrske palice.

Čebelji panji so namenjeni gojenju čebel. V srednjem veku so kot panje uporabljali naravno ali umetno ustvarjene drevesne dupline v gozdovih. Do 17. stoletja, ko so se pojavili čebelnjaki, so panje izdelovali iz izdolbenih kosov debel, jih v obliki tunela sestavljali iz desk oziroma pletli iz šibja ali slame. Pozneje, v 19. stoletju, so panji postali škatlasti, s premičnimi satniki ter poslikanimi panjskimi končnicami. V tem obdobju so nekateri čebelarji poleg čebelnjakov kot čuvaje postavljali panje v obliki človeške ali živalske figure.

Votli panji so bili leseni, rezljani in poslikani, zadaj so imeli vratca za jemanje satja, čebele pa so vstopale na trebuhu oziroma skozi gobec. Razstavljeni panj iz leta 1866 ima obliko 70 centimetrov visokega sedečega temnorjavega psa na podstavku. Opira se na prednji taci in iz širokega gobca moli rdeč jezik, na snemljivi glavi pa so naslikane bele oči.

Prvotni prebivalci Avstralije so se preživljali predvsem z lovom in nabiralništvom ter pri tem uporabljali različna orodja. Bumerangi različnih oblik so ukrivljeni leseni pripomočki za metanje pri lovu, bojevanju pa tudi za obredne namene. Mladi fantje, ki so se šele učili spretnosti metanja, so uporabljali bumerange v obliki črke V. Zanje je značilno, da so lahki in se po metu vrnejo k metalcu.

Tudi bumerang z začetka 20. stoletja iz severne Avstralije ima obliko razprte črke V. Zaradi hitrejšega letenja je oblikovan kot letalsko krilo: dno je ravno, zgornji del pa polkrožen. Je okrašen, na vrhnjem delu so vrezane prekrižane poševne črte v obliki romba.

Na otočju Polinezija v Tihem oceanu so ljudje močno povezani z morjem. Na začetku 20. stoletja je tam plul kapitan z danes že pozabljenim imenom. Od njega sta zakonca Naglas iz Ljubljane leta 1927 kupila maketo čolna z otoka Fidži.

Maketa predstavlja ozek čoln, ki ima za boljšo stabilnost po dolžini dodano vzporedno podporno smučko, nanj pritrjeno z dvema ukrivljenima palicama. Jambor s platnenim jadrom je omogočal jadranje, v brezvetrju so lahko plovilo poganjali tudi z vesli.

Ignacij Knoblehar sodi med največje raziskovalce Nila v 19. stoletju. Med letoma 1848 in 1858 je kot misijonar deloval med ljudstvi ob Belem Nilu v Afriki.

Na območju današnjega Južnega Sudana so živeli Barijci. Njihovi poglavarji so svoj družbeni položaj izkazovali z nizkimi stolčki, ki so jih vedno nosili s seboj. Na njih so sedeli ali pa so jih uporabljali kot vzglavnik. Razstavljeni stolček je izdelan iz enega kosa lesa, ima ovalno usločeno sedalo in štiri z zarezami okrašene noge, ki spominjajo na človeške.

Knobleharjeva predmetna zapuščina tvori osnovo afriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju.