Slovenski etnografski muzej

Logotip razstave Orinoco
SEM v sodelovanju Fundacijo Cisneros, Caracas in New York
Komunikacija razstave
Nina Zdravič Polič in Maja Kostric
Sodelavci razstave
Nina Zdravič Polič, Rafael Santana, Andres Ortega, Zuleima Jimenez, dr. Marko Frelih, Miha Špiček, Maja Kostric, Sonja Kogej Rus, Anton Pirc, Gregor Ilaš, mag. Ana Motnikar, Janez Črne, Gregor Kos

Orinoco, Indijanci amazonskega deževnega gozda

april 2011 - april 2012 (podaljšano do 2. septembra)

Velika razstava z zbirko Orinoco Fundacije Cisneros

 

Razstava Indijanci amazonskega deževnega gozda pripoveduje o sonaravnem življenju dvanajstih etničnih skupin, ki že stoletja živijo ob reki Orinoko v južni Venezueli. Skupine De’áruwa (Piaroa), Ye’kuana, Yanomami, Híwi (Guahibo), E’ñepa (Panare) in Hodi živijo v porečju reke Orinoko v Amazoniji. Wakuenai (Curripaco), Baniwa (Baniva), Baré, Puinave, Warekena in Tsase (Piapoco) so z območij Gvajane in Rio Negra amazonskega porečja v Braziliji in Kolumbiji.
Postavljena v slikovni in zvočni ambient deževnega gozda, razdeljena v tri glavne sklope - narava, vsakdanje življenje, sistemi verovanj in obredov - jih predstavlja v gozdu, na rekah in njihovih skupnih bivališčih.

 

Razstava zajema zelo širok razpon predmetov (okrog 700) od obrednih – maske, okraski iz perja, šamanski pripomočki, posvečene palice in orožje - do pestrega izbora nakita : zapestnice, ogrlice in uhani. Prav tako predstavlja bogat izbor pip, piščali, ropotulj in drugih glasbil, predmetov iz vsakdanjega življenja – čolni, vesla, lonci in tkanine - in bogato paleto edinstvenih in umetelno pletenih košar. Vsi ti predmeti jasno odražajo nezapleten odnos med njihovimi uporabniki in naravo: vse, kar izvira iz deževnega gozda, se mora tja tudi vrniti. Razstava prvič prinaša v tem obsegu slovenski publiki zgodbo o teh malo poznanih kulturah.

 

Venezuelsko staroselsko prebivalstvo, ki živi v porečju Orinoka, je eno najmanjših v Latinski Ameriki. Sestavljajo ga majhne etnične skupine, vsaka s svojim jezikom in družbenim sistemom. Čeprav so se danes mnoga ljudstva že prilagodila novi družbi in opustila številne sestavine svoje kulture, so druga ohranila svojo identiteto in razvila nove oblike. Amazonski Indijanci so vedno živeli daleč od gosto naseljenih središč in se preživljali z lovom, ribolovom in obdelavo zemlje. Po njihovem videnju sveta ljudje in narava skupaj tvorijo celoto, v kateri ima vse svoje pravo mesto.

 

 

Razstava tudi posredno izpostavlja vprašanje, ali majhna ljudstva danes ob uničevanju krhkega ekosistema tropskega gozda še lahko ohranijo svoj način življenja in življenjsko okolje, ki ogroža globalno ekološko ravnovesje. Ohranitev deževnega gozda je nujna za preživetje amazonskih indijanskih kultur in za planet kot celoto.

 

 

 

Zbirka Orinoco je največja in najlepša zbirka etnografskih predmetov v Venezueli in je v lasti Fundacije Cisneros. Preučevanje in ohranjanje zbirke sta posledica strastne vizije staroselskega sveta njenih zbiralcev. Je plod skoraj petdesetletnega načrtnega zbiranja raziskovalca Edgarda Gonzáleza Niña, dopolnjujeta jo del zbirke, ki je bila v lasti raziskovalca dr. Walterja Coppensa, in izjemna fotografska dokumentacija z območja, ki jo je ustvaril Charles Brewer Carías. Za zbirko pa sta najpomembnejša potrpežljivost in vztrajnost Patricie in Gustava Cisneros, ki sta z globokim spoštovanjem do teh ljudstev in njihovega načina življenja zbrala številne predmete, omogočila njihovo preučevanje, ohranjanje in hkrati tudi širjenje znanja o njih na različnih koncih sveta.

Zbirko Orinoco sestavljajo predmeti materialne in duhovne kulture dvanajstih staroselskih družb, ki živijo v porečju Orinoka. Ti ljudje izvirajo iz Brazilije in Kolumbije, živijo pa tudi ob robu venezuelskega porečja Amazonke in ob rekah Guanía in Negro.

Orinoko je tretja največja reka na svetu, ki deli Venezuelo na dva dela: naseljeni sever in neobljudeni jug, kjer živijo Indijanci amazonskega deževnega gozda. Orinoko je ploven v dolžini 1.670 kilometrov in izliva svoje vode v 30.000 km2 veliki delti z okrog 300 rokavi, ki so pomembne transportne poti za Amazonijo. Ime Orinoko izhaja iz besed wiri (kjer veslamo) in noko (kraj), v jeziku Indijancev Warao torej označuje plovno reko. Reko obdajata bogati favna in flora, ki je neizčrpen vir lesa in pridelkov, sadja in zelenjave, npr. kasave, osnovne hrane staroselcev, ki živijo ob bregovih reke. Vzporedno pa zaradi pridobivanja železa, boksita, zlata, diamantov in v zadnjih desetletjih tudi nafte tukaj nastajajo hitro razvijajoča se mesta.
Naravno okolje amazonskega območja že stoletja navdušuje evropske raziskovalce z mogočnimi mizastimi gorami, imenovanimi tepuyes, z ravninami in z deževnim gozdom, zaradi katerih je Venezuela domovanje številnih naravnih čudes.

Amazonija (Estado Amazonas), ena od dvajsetih zveznih držav Venezuele, je 9-krat večja
(180.145 km2) od Slovenije in je redko poseljena z okoli 142.000 prebivalci. A ravno to je območje, kjer so si indijanska ljudstva ustvarila domove v sozvočju s prečudovitim naravnim okoljem, enim najbolj ohranjenih na svetu.

Foto: Charles Brewer Carías, Edgardo Gonzáles Niño

Vodnik po razstavi

Spremljevalni program ob razstavi Orinoco:

Staroselske kulture kot opomin sodobni družbi pri varstvu okolja in zaščiti dediščine (Mednarodni znanstveni simpozij)

Arte Amazonia v SEM

Zgodbe lesa