Slovenski etnografski muzej

Staroselska ljudstva predstavljajo le 6,2 % svetovnega prebivalstva, a varujejo 80 % biotske raznovrstnosti planeta. Pogosto so najmočnejša in edina obramba pred okoljskimi grozodejstvi. Pomembno zagovorniško vlogo imajo ravno ženske kot varuhinje in posredovalke tradicionalnega znanja naslednjim generacijam ter aktivistke za zaščito okolja pred podjetji, ki imajo gospodarske interese na območjih, bogatih z naravnimi viri. Ker nasprotujejo njihovemu izkoriščanju, so pogosto izpostavljene resnim varnostnim tveganjem, nasilju na podlagi spola in organiziranemu kriminalu.

Koncept Pačamame (Pachamama) je v zadnjih dvajsetih letih s prvotne indigene kozmologije prešel v postrazvojne študije, politični in okoljevarstveni diskurz ter v ideologijo urbanega paganizma in duhovne ekologije širom po svetu. V nasprotju z antropocentrično miselnostjo globalnega severa se pačamamizem sklicuje na holistična izročila staroselskih ljudstev Kečua (quechua) in Ajmara (aymará), zlasti na koncepta Pačamame (Matere Zemlje) in ‘dobrega življenja’ (sumak kawsay). Prispevek predstavi vsebinsko raznolikost in družbeno kompleksnost pačamamizma.

Samoorganizirana omrežja lokalne in urbane prehranske oskrbe so pomemben del mariborskih samoniklih omrežij. Delujejo po načelih solidarnostnih ekonomij in jih je mogoče obravnavati s pomočjo konceptov protimoči in sociologije postajanja. Zapolnjujejo vrzel, ki je nastala pri lokalni oskrbi s hrano ter ohranjajo in na novo vzpostavljajo vez med mestom in podeželjem. Vzniknila so ob točno določenem času družbenih sprememb in so podobne praksam samoorganizirane prehranske oskrbe drugod po svetu.

Prispevek obravnava proces digitalne estetizacije narave med privrženci rekreacijskih dejavnosti na prostem, s poudarkom na ustvarjalcih pohodniških in plezalskih vsebin. Digitalni mediji in tehnologije, kot so mobilni telefoni, športne kamere in letalniki, ter montažna programska oprema omogočajo proizvodnjo estetiziranih podob, povezanih z dojemanjem in izkušnjo narave, ter (po) ustvarjajo specifične estetske kategorije. Prispevek se osredotoča na proces digitalne estetizacije narave skozi kategoriji slikovitega in zanimivega.

Življenje je eksistenčno povezano z vodo, ki je naravni in skupni vir. Skozi zgodovino je upravljanje z vodo, njenimi presežki ali pomanjkanjem, spodbudilo nešteto tehnoloških inovacij. Izkazala se je človeška iznajdljivost, pa tudi mačehovski odnos do ekosistema. Na podlagi nastajanja vodne dediščine na Krasu članek podaja teoretičen premislek o vlogi dediščine pri reševanju okoljskih izzivov.