Oblika pride sama od sebe, se zgodi, ne-razumsko, kot notranja nuja oblikovati določeno obliko, jo ponavljati in razvijati, svobodno, pozorno, čuječe; to je tisti biti-v-trenutku kot biti-trenutek. počasi skozi ponavljanje se oblika upodobi. poredkeje pride ideja, inspiracija, ki prav tako ni moja last, a zgodi se v zavestni povezavi s prostorom in časom, trenutkom občutenja, kot odziv-sodelovanje-podpora mesta in stanja, v katerem sem. ta inspiracija oblikuje podobo

Ko se dotikam gline, se ne dotikam le sveta in se odzivam nanj; dotik gline je hkrati dotikanje mene same. glina je moja učiteljica odnosa, ki je dotik na različne načine, skozi paleto notranjih in zunanjih izkušenj. z njo kot da se zavem same sebe in svojih notranjih besed, trenutnega notranjega valovanja. utelešam lastno videnje sebe same, prostora, prioritet, izzivov, občutkov, misli, razkriva se mi lastno nezavedno, vzorci obnašanja, vizije, želje, stremljenja. glina je pot, na kateri se spoznavam, preobražam, čistim, včasih zavestno, včasih nezavedno. hoditi do bistva gline, njene prvobitnosti, lepote, osnovnega ritma in spremenljivosti mi pomeni hoditi do lastnega ritma, lepote, prvobitnosti, ki jo ohranjam z lastnim spreminjanjem.

Različne kvalitete gline, barve, obdelave v različnih kombinacijah podarjajo spekter edinstvenih obrazov taktilnosti. a vse to je glina, zemlja. in tudi jaz sem glina mnogovrstnih kvalitet in obrazov. skozi glino se dogaja moja notranja rast. spreminjam se, res sem tudi jaz sama zemlja, postajam otipljiva. v meni je "vse", a utelešam le izbrano; tisto kar razvijam, čemur se pozorno posvečam in v čemer se mojstrim. "kaj" mi bo glina dopustila v utelešenje, se pojavi iz tega, "kako" se dotikam. ko glino sprejmem in doživljam na tak način, me uči o odnosu.