V letu 1981 sta se v Himalaji slovenskim alpinistom odvijali dve odisejadi: Lotse in Daulagiri. O možnostih vzpona čez južno steno Lhotseja je Aleš Kunaver razmišljal že v šestdesetih letih. Visoka in strma južna stena, 3300 metrov granitnih skal in ledu, je tedaj veljala za enega največjih izzivov v Himalaji, za problem alpinizma prihodnosti. Problem alpinizma prihodnosti pa je bila tudi južna stena Daulaghirija, o katerem je razmišljal Stane Belak. Na Lhotseju sta navezo Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj in Pavel Podgornik 14. maj 1981 na poti proti vrhu zaustavila zahtevna stometrska skalna pregrada in zelo slabo vreme. Zato je bil sprejet rezervni načrt, doseči rob stene. To je 18. maja uspelo Frančku Knezu in Vanji Matijevcu, ki sta dosegla višino 8100 metrov. Nenadno poslabšanje vremena pa je od vrha odvrnilo tudi navezo Belak-Berčič-Tratnik na Daulaghiriju. Dosegli so rob stene, se povzpeli preko 8000 metrov, a morali sestopiti. Odisejada Daulaghiri, ki je na gori trajala celih 14 dni, je edinstvena v zgodovini. Obe odpravi sta bili korak pred alpinističnim svetom, saj je bila tedaj klasifikacija vzponov takšna, da je bilo potrebno osvojiti tudi vrh. Z Lotsejem in Daulagirijem sta se spopadla tudi Tomo Česen (1990) in Tomaž Humar (1999), kar je tudi predstavljeno.

Jalung Kang leta 1985 je prinesel prvenstveno smer v severni steni. Vrh sta dosegla Tomo Česen in Borut Bergant, ki je pri sestopu nesrečno zdrsnil v koluar in za vedno stal na gori.

Kumbakarna 1989, kjer je Tomo Česen sam, v alpskem stilu, preplezal severno steno, je nakazovala prihodnost alpinizma: čim hitreje, preko stene, z minimalno opremo.

Pogorje Kangčendzenge je naše alpiniste privlačila dolga leta. Po kopici doseženih nižjih vrhov v pogorju, je leta 1991 naveza Štremfelj-Prezelj preplezala južni steber Kangčendzenge in dosegla južni vrh. Za vzpon sta prejela prestižno nagrado zlati cepin. Sledi predstavitev smučanja bratov Karničar z vrha Anapurne leta 1995. V letu 1996 datira prvenstveni vzpon Tomaža Humarja in Vanje Furlana v severozahodni steni Ama Dablam, vzpon, za katerega sta alpinista prejela zlati cepin leta 1997, za najboljši vzpon v preteklem letu.

Leta 1999 je pet članska odprava, ki jo je vodil Andrej Štremfelj, odšla v Tibet, preplezat prvenstveno smer v severni steni skoraj osemtisočaka, 7952 m visokega Gjačung Kanga, kar jim je po številnih zapletih tudi uspelo. Leto kasneje, leta 2000, je Davo Karničar smučal v Everesta, kar je bil izjemen dosežek. Na razstavi zazeva šest letna praznika, potem pa izjemno uspešno leto 2006, ko sta Marko Prezelj in Boris Lorenčič za prvenstveni vzpon v severozahodnem stebru Chomolharija prejela zlati cepin, istega leta pa je Pavle Kozjek prejel zlati cepin občinstva za smer na Čo Oju. Za omenjeno leto je predstavljena še ženska naveza – Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Aleksandra Voglar, ki je v alpskem stilu ponovila smer Eternal flame na Trango Nameless Tower, kar je sploh prva ženska naveza, ki je smer ponovila in to v alpskem stilu. Razstava se zaključi z dvema vzponoma leta 2011. Nejc Marčič in Luka Stražar sta za vzpon na K7 West prejela zlati cepin, ženska naveza Irena Mrak in Mojca Švajger pa je preplezala deloma prvenstveno smer v zloglasni Diamirski steni Nanga Parbata.

Slovenska himalajska zgodovina je zgodovina veličastnih uspehov in velikih tragedij. Alpinisti so s svojo predanostjo odkrivanju nekoristnega sveta, gibanja v svetu smrti, z nečloveškimi napori in, ne redko, tudi prestopanja meja mogočega, Slovenijo usidrali na sam svetovni alpinistični prestol.