Spoštovani,

vljudno Vas vabimo na odkritje spominske plošče, ki označuje začetek ženskih demonstracij proti okupatorju leta 1943.

Slovesnost bo v sredo, 8. maja 2013, ob 17.00 pred nekdanjo vratarnico na Metelkovi, Metelkova 2 b.

Spominska plošča je sklepno dejanje označevanja vseh lokacij v Ljubljani, kjer so se pogumne ženske sredi druge svetovne vojne zbirale in demonstrirale proti okupatorju.

Letos praznujemo 70. obletnico tega dogodka, ki je preraslo v gibanje.

Po odkritju spominske plošče sledi sprehod po Poti ženskega poguma.

1. Metelkova - stražarnica
Predstavitev razmer v okupirani Ljubljani, ki sprožijo demonstracijsko gibanje; le-to se prične pred Belgijsko kasarno na Taboru, kamor slovenska mestna varnostna straža zapre sodelavce OF, ki so bili aretirani ob t. i. božičnih aretacijah leta 1942. Za začetek demonstracij značilna spontanost, ki nato postopoma preide različne stopnje organiziranega nastopa žensk.

1a. Metelkova - Roška 1988
Navezava začetka demonstracij januarja 1943 z demonstracijami leta 1988 na Roški cesti ob procesu proti četverici, ki so se dejansko začele na Metelkovi. (čas verjetno ne bo dopuščal, da bi šli na Roško)
 
2. Mestni dom na Krekovem trgu
Tu je maja 1903 potekal protestni shod proti krvavemu režimu hrvaškega bana Hedervaryja. Protestniki so se solidarizirali s pravičnimi težnjami hrvaškega prebivalstva (proti omejevanju osebne svobode, za svobodo tiska in zborovanja itd.). Po končanem shodu se razvijejo demonstracije pred poslopjem deželne vlade (današnja Prešernova), ki so se končale z razbijanjem šip po mestu. Demonstracije ilustrirajo začetno fazo vstopa žensk v javno politično dogajanje – Slovenec je poročal, da so bile na zborovanju v Mestnem domu tudi narodne dame, kasneje pa so ženske demonstrante obsipavale s cvetjem na njihovem pohodu po mestu.

3. Pogačarjev trg
Velike protestne demonstracije septembra 1908 kot odgovor na napad Nemcev na udeležence skupščine Ciril-Metodove družbe na Ptuju. Ljubljanske demonstracije so krvavo zatrte in terjajo dve smrtni žrtvi (Adamič, Lunder). Med množico demonstrantov je bilo veliko žensk in otrok, ob grobem posegu vojske in žandarmerije je ranjena tudi ena ženska.

3a. Na Pogačarjevem trgu se večkrat zbirajo ženske v času okupacije med drugo svetovno vojno, ki želijo sprva predvsem pridobiti škofa Rožmana, da bi posredoval pri italijanskih oblasteh za njihove svojce. Tu se zberejo že januarja 1943, znan pa je predvsem nastop pri škofiji 21. junija 1943, ko se ženske zberejo na širšem območju Pogačarjev trg-Ciril-Metodova ulica-magistrat, kjer so razbite z vodnimi curki.

4. Magistrat
Je večkrat priča ženskim demonstracijam – leta 1918 (za mir in kruh), 1940 (protidraginjske akcije- sprejem delegacije žensk pri županu Adlešiču). Tu se lahko navežemo na revolucionarne razmere po končani vojni že v novi jugoslovanski državni skupnosti in omenimo Zaloško cesto aprila 1920 ter vlogo žensk v generalnem štrajku, ki je doživel krvavi epilog pri Leonišču.  

5. Miklošičeva-Čufarjeva ulica - sodna palača
Prizorišče najbolj množičnih demonstracij v času okupacije avgusta 1943, ko se zbere pred poslopjem sodne palače (sedež italijanskega vojaškega vojnega sodišča) in sodnih zaporov ob Miklošičevi (po vojni so stavbo sodnih zaporov porušili) okoli 10.000 demonstrantk in demonstrantov, ki v vzdušju pričakovane kapitulacije Italije zahtevajo izpustitev vseh zapornikov in internirancev v italijanskih taboriščih.

6. Union
Unionska dvorana je gostila številna zborovanja – slavnostnega in demonstrativnega značaja. Med slednjimi velja poudariti množično zborovanje 30. maja 1926, ki je bilo uperjeno proti zelo razširjeni korupciji v državni upravi; potekalo je ob prisotnosti jugoslovanske opozicijske politične elite, na njem pa so svoje mesto dobile tudi ženske.  

7. Deželni dvorec (Kongresni trg), Vladna palača (Prešernova cesta)
8. maja 1915 ženske demonstrirajo pred vladno palačo zaradi uvedbe krušnih kart; zaradi cenzure v času vojne so časopisi morali molčati o tem dogodku. Rezultat demonstracij-ljubljanski občinski svet nemudoma organizira kuhinjo za socialno najbolj prizadete prebivalce Ljubljane.

7 a. Proti koncu 1. svetovne vojne potekajo množične ženske demonstracije za »mir in kruh«. V Ljubljani se vrstijo demonstracije od januarja 1918 dalje, marca 1918 gredo železničarske žene z rdečo zastavo pred vladno palačo terjat ureditev prehrane itd. Demonstracije dosežejo višek aprila 1918, ki se odvijajo pred magistratom, deželno vlado in deželnim dvorcem.

7 b. Med obema svetovnima vojnama je Kongresni trg priča demonstracijam študentov, ki so povezane z nerešenim slovenskim narodnim vprašanjem, s stalno ogroženostjo obstoja slovenske univerze itd. V tridesetih letih izstopajo demonstracije proti obstoječemu nedemokratičnemu volilnemu sistemu, proti diktaturi, za spoštovanje slovenskih narodnih pravic, tik pred vojno za sklenitev diplomatskih stikov s Sovjetsko zvezo itd. Radikalni nastopi študentov so imeli v javnosti velik odmev, v njih pa so se opazno angažirali komunisti in komunistke, ki so se s tem izpostavljali sankcijam tako režima kot univerzitetnih oblasti. To se je dogodilo tudi Lidiji Šentjurc, vidni skojevski in partijski aktivistki med študenti, ki si je prislužila dveletno robijo.

7 c. Ženske demonstracije pred Kazino (sedež italijanskih vojaških oblasti) v prvi polovici leta 1943.

7 d. Ženske demonstracije pred vladno palačo na Prešernovi (sedež italijanskih civilnih oblasti) v prvi polovici leta 1943.


Pripravile:
dr. Vida Deželak Barič  - strokovna priprava Poti ženskega poguma v 20. stoletja
Mateja Gliha Kregar – vodenje sprehoda po Poti ženskega poguma v Ljubljani
dr. Milena Mileva Blažić