V Slovenskem etnografskem muzeju se je pred nekaj leti bogati zbirki lesenih modelov za lect pridružila kolekcija lesenih modelov, kakršne so v preteklosti uporabljali slaščičarji pri izdelovanju različnih slaščic in okraskov za pecivo. Modeli, s katerimi so si mojstri še pred uvajanjem strojne proizvodnje v svojih delavnicah poenostavljali zamudno ročno oblikovanje in krašenje predmetov, so bili znani v številnih obrteh, na primer v modrotiskarstvu, svečarstvu, medičarstvu, lončarstvu, pečarstvu itd. Uporaba modelov je skrajšala delovne postopke in omogočila večjo proizvodnjo enakih, od mojstrove oblikovalske spretnosti neodvisnih izdelkov. Kot orodje v proizvodnem procesu so modeli omogočali obrtno konfekcijsko proizvodnjo izdelkov, ki so bili vsaj od 19. stoletja naprej povečini namenjeni za široko uporabo.

Leseni modeli, ki so jih uporabljali slaščičarji, so v funkcionalnem pogledu blizu modelom za izdelavo lecta. Od njih se na pogled razlikujejo po tem, da so motivi precej manjši, plitkejši in natančno izrezljani. Slaščičarji so tovrstne modele povečini uporabljali za oblikovanje izdelkov iz marcipana in traganta, torej slaščičarskih sestavin, ki sta tudi po sušenju ali kratkotrajni peki ohranila podrobnosti v modelu izrezljanega motiva, kar pri lectovih izdelkih zaradi sestavin v medenem testu, ki omogočajo vzhajanje, in daljše peke, ni mogoče doseči v takšni meri. Verjetno so nekatere modele, ki jih hranimo v naši "slaščičarski" zbirki, uporabljali tudi za oblikovanje različnih vrst medenega testa, vendar so skoraj zagotovo modele s plitkim reliefom uporabljali le pri oblikovanju nekvašenega testa.

Slaščičarski izdelki iz marcipana in traganta, oblikovani z lesenimi modeli, so bili najpogosteje uporabljeni kot darovi in okrasni predmeti pa tudi kot slaščice za različne svečane priložnosti in so imeli tudi simbolno sporočilno vrednost. Povečini so jih izdelovali v adventnem času za okras božičnega drevesca in kot miniaturne (tudi večdelne) otroške igračke. Poleg tega so bili tovrstni izdelki tudi na slavnostno okrašenih mizah, posebno ob porokah pa so z njimi krasil torte in drugo slavnostno pecivo.

Modele so izdelovali posebej za to izučeni mojstri - modelorezci, preprostejše verjetno tudi sami slaščičarski in lectarski mojstri. Da bi modelorezci kar najbolj izkoristili dragocen vodoodporen in za rezbarjenje ustrezen trd les, so v nekaterih primerih na eni ploskvi izrezljali več motivov, nekateri modeli pa  so  izrezljani tudi na hrbtni strani lesenega bloka.

Modele, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej in so bili najdeni v Starih Jaršah pri Ljubljani, lahko uvrstimo v čas 18. ali prve polovice 19. stoletja. Najverjetneje so nastali v nemškem kulturnem prostoru, od koder jih je morda kak slaščičarski pomočnik prinesel v naše kraje. Umetnost rezbarjenja in njihova motivna simbolika sta prav neverjetni. Minuciozno izrezljani različni cvetlični, rastlinski in drugi motivi na lesenih blokih niso bili le okras. Osebam, ki so jim bili s takšnimi modeli okrašeni slaščičarski in lectarski izdelki namenjeni, so s svojo simbolno govorico sporočali tudi želje in pozitivna pričakovanja – srečo, ljubezen, upanje, vero, zvestobo, rodovitnost itd. Takšne želje so se največkrat izkazovale ob prelomnih življenjskih dogodkih kot so bile zaroke, poroke, rojstva itd. Slaščičarski izdelki so torej poleg likovno estetske vloge imeli tudi globoko simbolno sporočilno nalogo. Ta simbolika nam je na prvi pogled sicer zastrta, neprepoznavna in nerazumljiva. Z natančnim opazovanjem in prepoznavanjem pomenov izrezljanih podob in likov pa nam njihova likovna govorica pripoveduje o prav takšnih željah, kakršne dandanes ob posebnih dogodkih in priložnostih sporočamo ljudem in svetu okrog nas.