Zanimanje za ljudsko izročilo me spremlja celo življenje. Moja družina (po mamini strani) izvira iz krajev v okolici Trsta – Škofije, Plavje.  Po očetovi strani pa iz Istre. Oba starša sta mi veliko pripovedovala o svojem otroštvu in o življenju njunih prednikov. To so bili bogati skupni večeri, navadno pozimi ob lupljenju kostanja. Oče je pripovedoval vesele dogodivščine in me učil humornih  pesmi v istrskem italijanskem narečju. Z mamo pa sva peli slovenske pesmi, navadno le ob delu po hiši. Mamine pripovedi pa so bile drugačne, največkrat žalostne. Spominjam se, kako sem jokala ob žalostnih dogodkih iz časa fašizma, trpljenju med obema vojnama ter o pogosti lakoti.

Najbolj žalostni so bili mamini spomini na zgodnjo smrt njene mame - moje none Uršule. Umrla je med prvo svetovno vojno. Spremljala je dedka, ki je moral v vojsko  »služit cesarju«. Spala sta pri slovenskih nunah pri Sv. Ivanu v Trstu. Iz plinske napeljave za ogrevanje je uhajal plin in babica je zaspala za vedno, dedka pa so v zadnjem trenutku uspeli rešiti. Brez mame je ostalo 8 otrok, najmlajša deklica je imela 3 leta (na sliki), moja mama in njena dvojčica sta imeli 10 let, najstarejši sin pa 18 let. Mama je tudi opisovala, v kakšni noši je bila babica oblečena ob slovesu, z njo je odšla tudi dragocena svilena ruta – karpon.

Prav zato sem izbrala to sliko, ki je tudi edina  družinska slika iz tistih časov.

In kakšna je povezava te zgodbe z mojim sedanjim petjem ljudskih pesmi ?

V mojem doživljanju zelo pomembna. Verjetno se je prav zaradi te boleče izgube ohranjalo v družini in v sorodstvu vse, kar bi lahko spominjalo na tiste čase. Tako sem od starih tet (rekli smo jim strine)  lahko dobila različne kose dragocenih oblačil. Šivane so na roko, okrašene z belo vezenino, mnoge stvari imajo uvezene   monograme. 

Moje zanimanje za zbiranje starih oblačil je povezano tudi z veseljem do folklore. Spomnim se prvega jugoslovanskega folklornega festivala v Kopru, leta 1960. Poleg poklicnih skupin KOLO, LADO, TANEC nas je navduševala slovenska skupina France Marolt. Takrat si niti v sanjah nisem upala predstavljati, da bom čez nekaj let tudi jaz nastopala na tem festivalu. Želja po učenju folklornih  plesov mi je olajšala odločitev za odhod na študij v Ljubljano. Ni naključje, da je bilo veliko Primorcev med folkloristi. Dobrih deset let sem plesala pri Maroltu. Že od začetka nas je gospa Tončka Marolt učila sproščenega ljudskega petja, njena sestra Marija Šuštar pa nam je vcepila natančnost pri oblačenju in odgovornost za ohranjanje noš in vsega kar spada zraven, od predmetov do načina hoje in drže. Na noše za nastope smo se tudi čustveno navezali – tudi skozi delo z njimi, saj smo poleg garderoberjev tudi sami sodelovali pri pranju, likanju, zlaganju, zavezovanju...

Spominjam se posebnega občutka ob oblačenju starih, še originalnih delov noše, ki jih je pred mano nosilo več generacij plesalcev. Podoben občutek se ponavlja v zadnjih letih, ko oblečem svojo nošo. Razumljivo, da sem izbrala nošo iz okolice Trsta. Imenuje se mandrijarska noša.  Najbolj množično je zastopana na kmečki ohceti v Repentabru. Odločitev za njeno rekonstrukcijo je bila hitra. Pot do izdelave pa dolga - skoraj tri leta. Potrebno je bilo pridobiti prave materiale, pa tudi znanje in veščino. Odkrila sem bogato pisno dokumentacijo. Dragocena so bila  tudi srečanja z nekaterimi tržaškimi Slovenkami, ki tako nošo imajo in jo še vedno nosijo  ob raznih slovesnostih. Pri končni izdelavi kostuma pa je bila najbolj pomembna pomoč Ljube Vrtovec Pribac (uveljavljene strokovnjakinje za slovenske noše).  Ljuba je vztrajala, da sem potrebne materiale iskala tudi v tujini. Najtežje sem našla blago za pečo, ki mora biti iz perkala, batista ali muslina ter zraven še široke čipke – valensienke. Končno je Ljuba sešila »krilo z modercem«, predpasnik, okrasno pentljo in pripravila naglavno ruto (fNčou ali peča)  za vezenje.

In končno so prišli do prave veljave nekateri moji kosi iz stare družinske dediščine, oplečje (bluza), spodnja krila in predvsem bogato šivan karpon (ramenska ruta). To je pravi projekt, ki se še nadaljuje - v iskanju ustreznega nakita, izdelavi nogavic in dodelavi nekaterih detajlov. Vse to predstavlja zame posebno bogastvo, ki osmišlja mojo povezanost z družinsko dediščino na eni in z meni ljubo dejavnostjo na drugi strani.