Sporočilo za javnost 
Slovenski etnografski muzej                         
Ljubljana, 26. maja 2026

Nova občasna razstava v SEM
Vezena Ukrajina: Oblačilna dediščina Ukrajine s konca 19. in 20. stoletja

V Slovenskem etnografskem muzeju (SEM) bo od 29. maja do 27. septembra 2026 na ogled razstava Vezena Ukrajina: Oblačilna dediščina Ukrajine s konca 19. in 20. stoletja. 
Razstava je nastala v sodelovanju med Slovenskim etnografskim muzejem, Muzejem ljudske arhitekture in vsakdanjega življenja Klymentiy Sheptytsky iz Lviva, zasebno zbirateljico Ukrajinko Nataliio Kholod ter na pobudo Veleposlaništva Ukrajine v Republiki Sloveniji. Avtorji razstave so Lesia Harasym, Liubov Svarnyk, Roman Zilinko iz Lvivskega muzeja in Nataliia Kholod. Koordinatorka razstave je mag. Maja Kostric Grubišić iz SEM. Grafično oblikovanje razstave sta zasnovala Oleh Pelenychka in Roman Zilinko iz Lviva. 

Zgodba povezuje dve izjemni zbirki: Muzeja ljudske arhitekture in vsakdanjega življenja Klymentiy Sheptytsky iz Lviva ter zasebno zbirko Nataliie Kholod, Ukrajinke, ki je novi dom našla v Sloveniji. Rdeča nit obeh zbirk je višivanka – tradicionalna vezena srajca, ki danes velja za simbol identitete Ukrajincev po vsem svetu. 

Razstava vabi na pot poldrugega stoletja dolge zgodbe skozi tkanine. Te so odraz Ukrajine in njenih ljudi, pri čemer nanje všite niti niso le okras, temveč so v oblačilno dediščino ujete sledi pripadnosti in živega spomina. Na razstavi bo na ogled 40 kompletov oblačil. Srajce, obleke, hlače, krila, pokrivala, pasovi, torbe in druge tekstilije razkrivajo tehnike vezenja in predstavljajo pretanjeno zgodbo o oblačilni dediščini. Razstavljena oblačila niso le tihi muzejski predmeti. Vsaka ukrajinska srajca (višivanka) je hkrati živ spomin in kljubovalen dokaz za obstoj niti, premočnih, da bi jih bilo mogoče pretrgati.

Ukrajinska tradicionalna oblačila skozi zadnji dve stoletji 
V viharnih zadnjih dveh stoletjih so se ukrajinska tradicionalna oblačila iz vsakdanjih predmetov preobrazila v simbole tihega upora in narodne solidarnosti. Razstava poudarja pomen ukrajinske besede za nošo, ki hkrati pomeni breme – breme izbire, ki ga je težko nositi, a še težje opustiti. Vsakdanja oblačila, ki so jih v 19. stoletju v Ukrajini nosili na podeželju, so ljudje brali kot besede jezika. Vsak kroj, vzorec in barva so razkrivali regijo, vas in družbeni status posameznika. Ornamenti so bili skrbno umeščeni na vidne dele srajc: ramena, prsi in rokave, izdelava srajce pa je trajala celo leto. Pot od gojenja lana, predenja niti in tkanja platna do končnega vezenja je namreč zahtevala svoj čas.
Preobrat se je zgodil v drugi polovici 19. stoletja, ko so mestni izobraženci pod vplivom evropske romantike začeli odkrivati ljudska oblačila. Kar je bilo nekoč del podeželskega vsakdana, so kijevski študenti in intelektualci spremenili v stilski izraz z globljim pomenom. Nošenje vezene srajce v mestnem okolju takrat ni bilo le izbira sloga, temveč pogumno dejanje. Prvo tretjino 20. stoletja je zaznamoval intenziven razvoj industrijske proizvodnje oblačil. Zaradi spremenjenega načina življenja se je pojavila potreba po ohranjanju starega in prilagajanju novim razmeram. Moški so prvi ubrali drzno pot in vezene srajce kombinirali z oblačili iz evropskega prostora ter tako oblikovali videz, s katerim so izražali narodno pripadnost. Ženska moda se je spreminjala počasneje, tudi zaradi kasnejšega vstopa žensk v javno življenje. V 20. stoletju je pripadnostni kostum za nekatere kulturnike in intelektualce postal močan izraz državljanske drže. Danes, ko se Ukrajina ponovno sooča z velikimi preizkušnjami, je prav vezena srajca simbol pripadnosti in neuklonljivosti, ki povezuje generacije. 

Zgodba Nataliie Kholod
Del razstave je osebna čustvena zgodba zbirateljice Nataliie Kholod. Ukrajinska tradicionalna oblačila je začela zbirati leta 2008, danes pa njena zbirka obsega več kot 150 predmetov iz kar 12 ukrajinskih regij. Po odločitvi za evakuacijo svoje družine pred rusko agresijo so s seboj vzeli le najnujnejše, za vsakega družinskega člana pa še eno vezeno srajco. »Želeli smo imeti možnost, da kjerkoli na svetu brez besed povemo: 'Mi smo Ukrajina',« pojasni zbirateljica.
 

KONTAKT:
Služba za komuniciranje: Živa M. Brecelj (M 041 519 215, E:, ziva.brecelj@sem.si)