Sporočilo za javnost
Slovenski etnografski muzej
16. november 2007

Pred durmi je odprtje letošnje osrednje razstave Slovenskega etnografskega muzeja

Slovenski etnografski muzej odpira v četrtek 22. novembra ob 19. uri odpira vrata svoji letošnji največji razstavi Zvoki Slovenije – Od ljudskih godcev do avsenikov, ki jo je zasnoval mag. Igor Cvetko, kustos kustodiata za duhovno kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju. Slavnostni govornik na odprtju razstave bo prof. dr. Boštjan Žekš, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Slovenski etnografski muzej bo razstavo odprl skupaj s Telekomom Slovenije, s katerim je povezan s sloganom videti preteklost , živeti prihodnost od leta 2003. Sodelovanje med Telekomom Slovenije in SEM ter Telekomova zavzetost za ohranjanje kulturne dediščine Slovenskega etnografskega muzeja predstavlja za SEM eno prvih tovrstnih in dragocenih zavzetosti večjih slovenskih podjetij.

Razstava je zgodba o zvoku in godčevstvu na Slovenskem.
Začetek pripovedi na razstavi, (ki temelji na kustosovem dolgoletnem raziskovanju zlasti glasbil, zvokov in sestavov, ki so zvoke ustvarjali) sega v prazgodovino, torej v obdobje pojava prvih predmetov, ki jih je pračlovek iz kosti oblikoval tako, da je iz njih izvabil zvoke.
»Sledi prikaz nekaterih pomembnih mejnikov, povezanih s preteklostjo, ki kažejo na bolj ali manj nepretrgan razvoj glasbe pri nas: železnodobni godec na panovi piščali z vaške situle je prav neverjetno podoben današnjim haloškim godcem na trstenke; glasbilo, na katero igrajo angeli na srednjeveških freskah v naših cerkvah, je zanimiva 'domača' različica opreklja, še danes pomembnega glasbila domačih ljudskih godcev; rog iz Valvasorjevega opisa pa je pred nekaj leti ponovno neodvisno zaživel kot godčevsko glasbilo le nekaj kilometrov proč od Bogenšperka, kjer ga je ovekovečil naš polihistor; na številnih panjskih končnicah, etnološki posebnosti slovenskega etičnega ozemlja s konca 18. in iz 19. stoletja, pa najdemo številne godčevske prizore, zgodbe in glasbila.
Ti prizori so presenetljivo podobni stanju z začetka 20. stoletja, ko se na naših tleh izoblikujejo t. i. stalne godčevske skupine s stalno zasedbo glasbil, ki bi jim lahko rekli »slovenske«. Značilno zanje je izvajanje večglasja, pri katerem en inštrument igra vodilno melodijo, ostali pa ga spremljajo in dodajajo bas. Godci so
vedno igrali za ples, po pravilu brez dodanega petja.
Po letu 1848 lahko v Sloveniji sledimo zanimivemu razcvetu instrumentalnega muziciranja, ki ga narekujejo burna politična, kulturna in socialna dogajanja na naših tleh. Fotografski dokumenti skoraj stoletnega obdobja prikazujejo številne glasbene priložnosti in prilike iz tistega časa.
Sredino 19. stoletja bi v opisu naše ljudske glasbene preteklosti lahko označili kot »razkol z izročilom«. Iznajdba harmonike je namreč v temeljih zamajala tradicijo domačega muziciranja. Harmonika je postala priljubljeno glasbilo
v najrazličnejših glasbenih zasedbah, zlasti 'frajtonarica' pa v nekaj desetletjih tudi pri nas vodilni godčevski inštrument.
Za prva desetletja 20. stoletja je značilen hiter razvoj cele vrste novih »zvočnih« iznajdb, med njimi fonografa, radia in gramofona, ki so utrle pot novi in hitro rastoči svetovni glasbeni industriji. Dogodki niso obšli naših krajev in ljudi ter so pomembno sooblikovali podobo domače glasbe tako doma kot med našimi izseljenci preko luže.
Radio je, zlasti po drugi svetovni vojni, globoko posegel na področje ljudske glasbe. Svojim poslušalcem je ponujal kolikor mogoče različno glasbo in jo skušal čim bolj približati ljudem. S tem je povzročil enotenje prej raznolikega kulturnega prostora, izvajalce pa spodbujal, da so se trudili biti avtorski, prepoznavni, zabavni in všečni. Rodila se je narodno-zabavna muzika. (povzeto po Igor Cvetko, Zgibanka razstave)
Nastanek prvih instrumentalno-vokalnih ansamblov, ki danes tvorijo široko razvejano mrežo t.i. narodno zabavne glasbe, sega v prva leta po drugi svetovni vojni. Tedaj se je namreč nekaj šolanih in talentiranih glasbenikov (Miško Hočevar, Avgust Stanko in še nekaj drugih), zbranih predvsem v ali okrog ljubljanske radijske hiše, odločilo pristopiti k t.i. narodni glasbi nekoliko drugače kot je bilo to med ljudmi v navadi, igrati jo bolj »po svoje«.

To je pomenilo predvsem »urediti« jo ritmično in prej izključno pete pesmi aranžirati, dodati jim instrumentalne avtorske medigre in jih primerno glasbeno urediti. Iz spoja žive, priljubljene in povsod pete ljudske pesmi in tradicije domačega godčevstva je torej nastala nova instrumentalno-vokalna oblika, ki se je med ljudmi hitro prijela. Še več: začeli so jo izvajati celo nekateri priljubljeni ljudski godci (Lojze Slak, Beneški fantje), predvsem na »koncertnem« odru, s čimer je dobila tudi poseben status.
Svoj vrhunec je ta nova, t.i. narodno zabavna glasba, dosegla po letu 1953 z nastopom ansambla bratov Avsenik (Slavka in Vilka) in ostala v samem vrhu popularnosti doma in po svetu, prav do danes. Še več: postala je cenjen artikel popularne domače glasbene scene in naša uspešna izvozna »blagovna znamka«. Za to ima nedvomno posebne zasluge tudi radijski medij, ki je bil kot naročen za novo, popularno, prodorno in aktivacijsko glasbeno gibanje in daljnovidna uredniška politika, naklonjena naraščajoči popularnosti tovrstne muzike (Četrtkovi večeri domačih pesmi in napevov). Kasneje se je promociji naše narodno-zabavne muzike z veseljem pridružila tudi glasbena industrija (plošče in kasete kot nosilci zvoka, Jugoton, Helidon), s pomočjo katere je priljubljena nova domača muzika lahko tudi fizično vstopila v sleherno slovensko hišo.

Na Razstavi Zvoki Slovenije zgodbo o zvokih in glasbilih ustvarjajo zlati številna razstavljena glasbila in različni slikovni viri ter dokumenti, ki so jih za razstavo posodili tudi drugi muzeji in ustanove, predvsem pa številni posamezniki.
Med razstavljeni glasbili gre na primer izpostaviti eno najstarejših harmonik na Slovenskem, ki je bila domnevno izdelana v letu 1880 in je v lasti Zdravka Debeljaka iz Železnikov.
Razstava skozi več razstavnih sklopov osvetljuje vidike vloge zvokov na Slovenskem. Na primer: Pred letom 1850 (po sledeh slikovnih in pisnih virov o glasbeni preteklosti pri nas, zgodovinsko izpričane instrumentalne zasedbe na slovenske); Leto 1850 in iznajdba harmonike; Razvoj instrumentalne glasbe po 1850 (novi glasbeni sestavi za nove zvočne potreb, oblikovanje stalnih godčevskih zasedb na Slovenskem); Harmonika v slovenski glasbeni tradiciji (izdelovanje / izdelovalci harmonik na Slovenskem).Godci kot nosilci glasbene tradicije pri nas. Pojav narodno zabavne glasbe na Slovenskem po drugi svetovni vojni; Prvi zametki po 1945 (razvoj in pojavne oblike, vrhunec razvoja z ansamblom bratov Avsenik po letu 1953; prodor narodno-zabavne glasbe v Evropo, svetovne turneje; narodno-zabavna glasba med našimi izseljenci (v Ameriki in po svetu) in tako naprej.

Eden od poudarkov razstave je na obdobju po sredini 19. stoletja, »ko je tudi glasba spremljala oblikovanje slovenskega naroda in bila hkrati medij za izražanje narodnostnih čustev, idej in želja. To je bil tudi čas uveljavitve harmonike, ki je bistveno zaznamovala naravo ljudske glasbe. Drugi poudarek na razstavi pa govori o fenomenu narodno zabavne glasbe, ki je zlasti po 2. svetovni voljni prispevala k poenotenju narodno kulturnega prostora na slovenskem etičnem ozemlju in s tem postala ena od simbolnih substanc slovenske narodne identitete. Kot taka je bila in je še vedno eden od nosilcev Identitete Slovencev, živečih onkraj državne meje, in izseljencev, ki živijo zlasti v ZDA in v Kanadi, ko je v uvodni besedi kataloga razstave zapisala Bojana Rogelj Škafar, direktorica muzeja. Ali po zaključni misli avtorja kataloga razstave Zvoki Slovenije mag. Igorja Cvetka: »Kakorkoli že, nobenega dvoma ni, da so avseniki s svojimi zvoki in odmevom, ki jih ti imajo med (naj)širšo publiko, močno razburkali domačo glasbeno sceno. Pljusknili pa so tudi krepko prek meja slovenskih logov. Prerasli so okvire domačega prostora in aktivno posegli v glasbeno dogajanje v Evropi in Ameriki. S tem so sprožili pravo pop-glasbeno gibanje z množico posnemovalcev in ljubiteljev ter začeli pisati zgodbo, ki se še vedno nadaljuje v novih in novih razsežnostih, ki jim nikakor ne vidimo pravega konca. Kaže, da bo imela tako glasbena publika kot etnomuzikologija, pa tudi njej sorodne stroke, v prihodnje z avseniki še precej dela.«

Razstavo spremlja obsežen vodnik po razstavi, za katerega je besedila napisal kustos razstave mag. Igor Cvetko, oblikoval pa ga je Dušan Podgornik, ki je hkrati avtor postavitve razstave in njen oblikovalec.

Razstava se razteza na skoraj 900 m2 razstavnih površin v prvem nadstropju razstavne hiše SEM. Ena od dvoran v razstavi je namenjena koncertni sceni, kjer bodo prvič zaigrali godci s Pohorja in Beneški fantje na odprtju razstave.
Odprta bo do septembra 2008. Spremljal jo bo bogat program glasbenih in drugih prireditev. Nastopala bo vrsta slovenskih uglednih glasbenikov in izvajalcev. Tematsko oblikovani koncerti in glasbene predstavitve bodo vezani na posamezne razstavne sklope, dopolnjevali jih bodo pogovori, razprave, predavanja in okrogle mize o najbolj aktualnih in živih vprašanjih, ki jih odpira razstava.

Kontaktni osebi:
Nina Zdravič Polič, Slovenski etnografski muzej, mag. Igor Cvetko, Slovenski etnografski muzej,
T.: 300 87 00,o417 342 801 nina.zdravic@etno-muzej.si T.: 300 87 00, igor.cvetko@etno-muzej.si

Sporočilo v Wordovi datoteki.