Portreti Tina Piernovega in Luce Laureatija so bili v obliki razstave “Dialog” prvič predstavljeni v bivši cerkvi S. Maria dei Battuti v Čedadu (jeseni 2005).

Zgodovinski del ela Tina Piernovega (Valentina Trinca), iznajdljivega in spretnega človeka, ki je po potrebi opravljal več poklicev: bil je zidar, mizar, pleskar, klavec, električar in fotograf.

Svoj prvi fotoaparat je dobil od strica monšinjorja Ivana Trinka, beneškega narodnega buditelja.

Z živahnostjo in radovednostjo se je približal fotografiranju, saj mu je bilo odkrivanje novosti veliko veselje. Začetno zanimanje za fotografijo se je s časoma spremenilo v pravo navdušenje, ki mu je Tin s presenetljivo vztrajnostjo in motivacijo žrtvoval ves prosti čas podnevi, medtem ko je nočne ure pogosto posvečal razvijanju in tiskanju.

Tin Piernu je živel na Tarčmunu pod Matajurjem in tu je ovekovečil pogrebe in obhajila, starce in otroke, strica monsinjorja Ivana Trinka pred hišo po neverjetnem sneženju leta 1952, može pri delu, izredne dogodke, ki so razgibali življenje na vasi, pa tudi vsakdanja opravila, ki so se obnavljala v letnih časih, in ki jih je narekoval življenjski ritem domačih krajev. Fotografiranju se je posvečal od prvih povojnih let tja do 70. let 20. stoletja. Ustvaril je zajeten arhiv, iz katerega se je do danes ohranilo več kot 1000 negativov na steklu in filmu, ki je bil javnosti prvič predstavljen leta 2003 v Špetru z razstavo “Tin Piernu, človek velikega srca”.V svojem “ateljeju” – skladišču – je Tin portretiral tudi številne emigrante pred odhodom, predvsem v 50. in 60. letih. Tinovi portreti so torej nastali predvsem iz birokratskih potreb, so pa danes zelo pomembni kot sociološki in etnografski dokument. Na slikah lahko vidimo obraze, obleke, pričeske, vrsto elementov, ki govorijo o zgodovinskem trenutku, v katerem so fotografije nastale.

Tinov odnos do fotografije in portretirancev lahko spominja na ameriško fotografijo. Njegov čisti pristop do fotografije označujejo odsotnost sovrastruktur, neposrednost, preprostost, frontalni pogled s katerim se subjekt slike zaveda, kaj se dogaja.

Tin izhaja iz svoje stare kmečke in gorjanske kulture. Izolacija in zamuda v gospodarskem razvoju Benečije sta, k sreči, odložila prihod kulturne homologacije.

Sodobni del razstave prikazuje fotografije Luce Laureatija, ki si je postavil za cilj raziskovanje sprememb v “človeškemu okolju” naše dežele in le-te obravnava kot primer svetovnih in socialnih sprememb. V tem delu, ki se navezuje na Tina Piernovega, je ustvaril tudi možnost primerjave s preteklostjo.

Luca Laureati je torej šel po poti Tina Piernovega, vrnil se je v njegovo skupnost, podobno kot je storil Gianni Berengo Gardin v mestu Luzzara 20 let po reportaži Paula Stranda.

Ob poletnem vaškem prazniku na Tarčmunu in v Sovodnji leta 2005 je Laureati pripravil fotoaparat in belo ozadje – kot Richard Avedon v svoji fotografski raziskavi med prebivalci zahodnega dela ZDA – in vabil ljudi, naj se pustijo slikati.

Pri portretiranju je uporabil preprost neposreden govor in je prosil ljudi, naj gledajo ravno v aparat, zato da bi opazovalec imel občutek, da stoji pred subjektom slike. Takole je svoje Laureati utemeljil početje: »Gledati portret je kot gledati istočasno vase in okoli sebe: v obrazu drugih iščemo to, kar smo, kar bi radi bili, kar nam je všeč in kar nam ni.«

Kontaktna oseba: Niuna Zdravič Polič, Slovenski etnografski muzej, t.: 01/3008 700, GSM: 041 342 801

 nina.zadravic@etno-muzej.si 

Sporočilo za javnost v Wordovi datoteki.