Slovenski etnografski muzej

Polšja past na pero (škrinca na feder) z motivom roke, in samostrelna past (samojstra). Foto: Marko Habič, SEM.
Datum objave 
23. marec 2020
Kontakt 

Polšja past

Polh je ponekod v Evropi zavarovana vrsta, drugod je škodljivec, spet drugod je lovna divjad. V Sloveniji je po lovskem zakonu o divjadi in lovstvu lov na polha s posebno dovolilnico dovoljen le v jesenskem času.

Odrasli polhi tehtajo 20 do 30 dekagramov. Najlažji so spomladi, ko se zbudijo iz podaljšanega, do 7 mesecev dolgega zimskega spanja. V letih, ko je hrane dovolj, do jeseni podvojijo težo in takrat je čas za polšji lov. Polharji že po letnini žira ali želoda sklepajo, kako dober bo ulov. Ko je letina dobra, se populacija polha lahko namreč zelo namnoži.

Polh je izrazito nočna žival, zato se ga ponoči tudi lovi. Načinov lova je več, in sicer so polha iz polšje luknje preganjali z dimom, bezali s palico, lovili z mišelovki podobno pastjo, tudi nastavljali pasti pred polšjo luknjo. Nekdaj in tudi danes se ga lovi največ s polšjimi pastmi, ki se jih nastavlja na drevesa ali pred polšne – podzemne polšje luknje.

Polha se lovi na vabo. Odprtina pasti ima zgoraj in spodaj vratca, ki se odpirajo in zapirajo kakor predal. Zgornja vratca imajo pritrjeno raztegljivo vzmet ali lok. Biti morata tako močni, da lahko polha zadavita, ko pomoli svojo glavo v past in hlastne po nastavljeni vabi. Past ima lahko upognjen rep, da jo polhar s pomočjo dolge prekle obesi na drevo. Vsaka past ima običajno v repu dve luknji. Ena je takoj v začetku, vanjo polhar natakne preklo, druga je pa na koncu, da se skoznjo pretakne vrvico, na katero nabere več pasti, ko gre na lov ali z lova. Vsaka past ima na spredaj štirioglato luknjo, v katero je pritrjen kos ostrega železa. Na drugem koncu je ta ošpičen in nanj se natakne vaba. Ko polh pomoli glavo v past, zgrabi z zobmi za vabo in jo potegne k sebi. S tem se ostra špica dvigne, železen žebelj se iz zareze izmakne, past zagrabi polha za vrat in ga pokonča.

Danes polha gotovo ne ogroža več lov, temveč spremembe v njegovem življenjskem okolju, kjer gozd ni več strnjen in so populacije daleč ena od druge. Občutljiv je na degradirano gozdno okolje, ki mu ne nudi več varnega zatočišča in dobrih možnosti za prezimovanje. Zanj je ogrožajoče tudi izsekavanje zrelih bukovih gozdov, saj v gozdovih, kjer ni sklenjenih krošenj, polh ne more preživeti. Pri nas zaenkrat ne sodi med ogrožene živali.

Barbara Sosič

Polšja past na pero (škrinca na feder) z motivom roke, in samostrelna past (samojstra). Foto: Marko Habič, SEM. Samojstra, dvojna polšja past, izdelana iz enega kosa lesa. V spodnjo luknjo se zatakne palico ali vejo, s katero se namesti past na drevo. Foto: Marko Habič, SEM.Dvojna past na lok in na pero. Foto: Marko Habič, SEM.