Slovenski etnografski muzej

Od 
26. junij 2003
Do 
30. september 2003

Zven maske: fotografske mojstrovine Bojana Adamiča

26. junij - konec septembra 2003

Gostujoča razstava Znanstvenoraziskovalnega središča Bistra in Pokrajinskega muzeja Ptuj

Ob 90. obletnici rojstva skladatelja in dirigenta Bojana Adamiča je pod okriljem Znanstvenoraziskovalnega srediąča Bistra Ptuj in Pokrajinskega muzeja Ptuj nastal tridelni projekt, ki sta ga zasnovala dr. Aleš Gačnik in Stanka Gačnik. Projekt obsegajo razstava Zven maske, Fotografske mojstrovine Bojana Adamiča, monografija (besedila sta prispevala dr. Aleš Gačnik in Stanka Gačnik) z zgoščenko in fotografska mapa s petimi fotografijami. Razstava je zagledala luč v Pokrajinskem muzeju Ptuj, bila nato na ogled v Koroąkem muzeju Ravne, sedaj prihaja v Ljubljano, v rojstni kraj Bojana Adamiča, oktobra letos bo iz Ljubljane potovala v Cerkno in koncem leta morda tudi na Sardinijo, znano po tradiciji maskiranja. Spomladi 2004 se bo njeno potovanje predvidoma končalo v Rogaški Slatini, po zaslugi mojstra Bojana Adamiča zibelki slovenskega šansona.

Na razstavi, ki nam razkriva spoznanje, da mojster Bojan Adamič ni bil le vrhunski glasbeni ustvarjalec temveč tudi vrhunski fotograf, je na ogled 50 fotografij mask, njegove fotografske kamere in oprema, ki jih je uporabljal, ter nekaj njegovih osebnih dokumentov. Razstavo spremljata dokumentarni video film Velika imena malega ekrana - Bojan Adamič (1912-1995), ki ga je ob 90. letnici mojstrovega rojstva režiral Slavko Hren (produkcija TV Slovenija 2002) ter posnetek mojstrove avtorske glasbe.

Bojan Adamič
Mojstra Bojana Adamiča (1912-1995), skladatelja in dirigenta, je močno privlačila poganska kultura oz. tradicionalna maska kot prežitek poganstva, ki naj bi se v določeni meri ohranilo vse do danes. Maske mu spročajo domišljijo, pustno dogajanje ga navdaja z občutkom svobode, s kurentom označuje preboj nad zimo in temo, dolgočasjem in apatičnostjo. Kurent je prispodoba Adamičevega vitalizma in neizmerne energije. Njegova vračanja k maskam so kot beg v lastno kontemplacijo, odmik iz vsakdanjega življenja in dobe v nek pozabljen arhaičen svet, ki prav po zaslugi lokalnih maskirnih tradicij v modificirani obliki obstaja še danes.

Bojan Adamič je bil velik poznavalec in ljubitelj umetnosti, najboljše tehnike in tehnologije, zanimali so ga eksperimentalni, inventivni in inovativni projekti, kar je odlično ponazoril leta 1994 z naslednjo izjavo: "Sam sem izhajal iz tega, da če nimaš v fotografiji pokazati nič ustvarjalnega, nič svojega, če ne pokažeš nič novega, nič kar še nismo videli, potem je stvar bolje pustiti." Njegova vitalnost, spretnost, pronicljivost, provokativnost, tehnološka opremljenost in tehnično znanje, njegov odklon od obstoječih fotografskih poetik in "normativov", nekonvencionalnost, eksperimentiranje z motivi in tehniko, so ga zaznamovali kot izjemno delovnega in duhovitega, neulovljivega in nepredvidljivega drugačneža, kot človeka z izjemno domišljijo, ki pa je bil kljub svojim sanjam in fantazijam trdno vpet v realno vsakdanje življenje. Njegove fotografije so nadprostorske in nadčasovne, saj se svetovljan Adamič ne ubada s fotografskim dokumentiranjem oz. ilustriranjem tradicionalnih mask v realnem prostoru in času. Njegov odklon od narativne estetike in socialnega realizma nas vodi v smeri abstrakcij, v samosvoj Adamičev svet, prežet z odkrivanji in interpretacijami arhaičnih elementov in otroške fantazije.

Adamičeve fotografije so skoraj vse namenoma nekoliko "premaknjene", skoraj vedno "narobe" osvetljene, njegovi fotografski ambienti in razpoloženja so plod uporabe različnih filtrov, brez nikakršnih dodatnih montaž, kemičnih ali računalniških trikov. Dvojne, trojne ekspozicije se praviloma vežejo na izbran motiv, medtem ko je ozadje enojno in realistično.

Ta pristop je eden od nosilnih elementov Adamičeve fotografske drugačnosti in identitete. Niso demonstracija tehnološkega razvoja, modni štos, ilustrativno mašilo ali estetski presežek, ampak pomemben poudarek, s katerim Adamič na samosvoj in prepoznaven način prehaja iz realnega prostora in časa v nek muzealiziran fantazijski svet, prežet s poganskimi iskanji, bizarnostjo in arhaičnimi obrazci, ki delujejo kot asociacije na nek pozabljen, a v naši zavesti, v arhetipih naše duše, še vedno prisoten in prepoznaven svet. Z odklonom k abstrakciji, z namerno razostritvijo motivov, prekrivanjem oz. plastenjem (večimi ekspozicijami) potencira ritem, ki je še kako lasten prav maskam ter hkrati ustvarja energetsko nabito in mitološko asociativno fotografsko okolje. Dvojna ali trojna ekspozicija učinkuje kot podvojena ali potrojena resničnost, kot akcent nekonvencionalnih predstav o bistvu tradicionalne pustne kulture. S številnimi ekspozicijami je ustvarjal nove fotografske ambiente, nove pomenske kombinacije, kjer je plastil ne le znotraj istega motiva (maske), ampak je maskirne like povezoval tako s tipološko podobnimi liki, kot s simboli, ki tvorijo identiteto posameznega pustnega lika. Adamičevo priljubljeno mesto za nove vstavljene vložke v izbrane motive iz prve ekspozicije, ki predstavljajo osnovo za fotografsko in vsebinsko nadgradnjo, je v primeru fotografiranja maskirnih likov glava oz. maska in ąe zlasti naličje. Namesto iztrganega oz. prekritega obraza posameznega pustnega lika, se pojavi kakšen drug obraz ali celo dogodek.

Kako ujeti neulovljivo, je vprašanje, ki je bistvo Adamičeve fotografije. Kako vizualizirati kurentovo bistvo? A lahko ujameš bistvo kurenta z njegovo realistično fotografsko upodobitvijo? Verjetno ne. Zato Adamič prehaja iz enojne ekspozicije v dvojno ali trojno, iz všečnega h grotesknemu, iz dokumentarnega k mitološkemu. Beg od realistične dokumentarnosti k abstrakciji, k "višjim" in skritim pomenom, beg od osnovnega zapisovanja dejstev k ustvarjanju novih pomenov je pot, ki ji je ostal zvest več desetletij. Bojan Adamič je svoje fotografije prikazoval na redkih javnih multivizijskih predstavitvah, za katere je napisal in posnel tudi originalno, v glavnem elektronsko glasbo, prežeto z različnimi zvoki in šumi.

Bojan Adamič je ljubil tehniko in ljubil je umetnost. Živel je življenje, prežeto z zapeljivimi in neulovljivimi muzami lepega, inovativnega in drugačnega! In klicali so ga "mojster". Povsem upravičeno!

dr. Aleš Gačnik