1. - 12. oktober 2003

Gostujoča razstava v sodelovanju z Mednarodnim festivalom sodobnih umetnosti Mesto žensk

Projekt Singer je interaktivna umetniška instalacija, ki vključuje objekte - šivalne stroje, avdio in video. Projekt spremlja publikacija Singer - glasilo zaprtih tekstilnih tovarn. Na otvoritvi bo nastopil pevski zbor tekstilnih delavk.

Ime projekta si izposojam od popularne znamke šivalnih strojev in se igram s pomenom, ki izhaja iz prevoda besede "singer" - v angleščini in nemščini se ime nanaša na petje oziroma pomeni pevca ali pevko. Idilična transformacija šivalnega stroja v orodje, ki "poje" pod (ženskimi) rokami, temelji na dejstvu, da je bila pesem nekdaj pogosta spremljevalka pri delu, pa tudi metafora za zvok strojev. Pesem doda telesu ritem in počloveči proizvodni proces.

Lastnoročno izdelovanje oblek je bilo nekdaj eden od temeljev ženske spolne vloge. Obleke so včasih "zrasle" na domačih njivah: naše babice so doma sadile lan, predle in šivale. Kasneje so obleke prihajale iz domačih tovarn, kamor so hodile na delo naše mame. Danes nosimo oblačila z blagovnimi znamkami mednarodnih korporacij, ki jih za nas izdelujejo ženske in otroci v neznanih vzhodnoevropskih in azijskih delavnicah. Tja se stekajo poti do cenene delovne sile, ki so v preteklih petdesetih letih vodile tudi preko slovenskih tekstilnih tovarn. Intimen stik z oblačilom je povozila porabniška stvarnost. Nit, ki nas je preko obleke povezovala z lokalnim prostorom, se je pretrgala.

Čeprav je nit tanka, je močna in vzdržljiva - ponazarja čas in življenje. Od tu podoba pajka, ki prede čas in skoraj svečeniški položaj predice oziroma tkalke v mitologiji starih Egipčanov in Grkov. "V vsaki nitki je vtkano nekaj človeške duše. Obleka ni mrtva stvar", povzema sodobna tekstilka Dragica Nenadić.

Šivalni stroj stoji na koncu linije oblačilnega rokodelstva, vendar pa ni več del njegove kulturne zgodbe. Stroj, ki je sprva obljubljal, pa tudi omogočil ekonomsko neodvisnost za ženske, je milijone žensk po vsem svetu pospremil v prihodnost slabo plačane delovne sile. Za mnoge domače tekstilne delavke pa se je tudi ta zgodba že končala.

Marija Mojca Pungerčar

O ustvarjalcih
Marija Mojca Pungerčar deluje na področju sodobne likovne umetnosti (inštalacija, video, performans), gledališke kostumografije in kot novinarka. Med leti 1982-84 je bila kot modna oblikovalka zaposlena v tovarnah Novoteks in Labod v Novem mestu. Leta 1989 je diplomirala na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je med leti 1989-91 nadaljevala specialistični študij slikarstva. Leta 2001 je magistrirala na oddelku za nove žanre v likovni umetnosti na San Francisco Art Institute v Kaliforniji.
Borut Savski raziskuje svet t. i. estetskih strojev, oziroma algoritmičnih avtonomnih elektronskih naprav, ki so za uporabo izven esteteskega prostora nefunkcionalne, kar pomeni, da gradi "inštrumente", ki proizvajajo napake. Napaka je prevazaprav znak avtonomnosti, "svojeglavosti", nefunkcionalnosti. Edino področje nefunkcionalnosti je seveda umetnost. In še konkretneje: amorfni zvok. Estetske stroje je predstavljal v galeriji Kapelica v Ljubljani od leta 1999 dalje.