31. avgust 2006 - 15. oktober 2006

Skupaj z mentorico doc. Wang Huiqin razstavljajo svoja umetniška dela Matjaž Stražar, Blanka Bračič Topolšek, Jana Fak, Ana Penko, Nina Damjanič in Mojca Vilar. Nastala so ob stiku s kitajsko umetnostjo.

Razstava diplomantov Šole za risanje in slikanje spremlja razstavo SREČEVANJA S KITAJSKO, 200 let slovenskih odkrivanj kitajske kulture

Spremna beseda k razstavi Brane Kovič

Odkrivanje kitajske kulture ima za zahodnjake pogosto pridih skrivnostnosti, izhajajoče še iz časov, ko so bila dolga potovanja prej izjema kot pravilo, ravno tako nepredstavljiv pa je bil tudi razvoj komunikacij, kakršne so nam sedaj na voljo. Toda naravnanost k medkulturnim izmenjavam, ki so v današnjem času z določenih vidikov tako rekoč trend, to tančico vedno bolj odstira in v veliki meri prispeva k vse pogostejąim prepletanjem, medsebojnemu oplajanju in neposrednemu soočanju na videz težko združljivih civilizacijskih in mišljenjskih vzorcev. Na likovnem področju je prav umetnost Daljnega Vzhoda odigrala pomembno vlogo že v razvoju zgodnjega modernizma in avantgard, prav tako vidni pa so bili njeni vplivi na določene (zlasti nefiguralne) slikarske prakse v visokem modernizmu sredi 20. stoletja, za zdajšnji trenutek pa bi lahko rekli, da se te izmenjave uresničujejo predvsem na individualni ravni in to v obeh smereh, saj tudi umetniki iz azijskih dežel sooblikujejo aktualno podobo likovnega ustvarjanja v evropskih in ameriąkih kulturnih središčih.

Pričujoča razstava s konkretnimi realizacijami ponazarja srečanje oziroma interakcijo sodobne slovenske vizualne produkcije s Kitajsko skozi delo šestih študentov in njihove mentorice Huiqin Wang, Kitajke, ki živi in ustvarja v Sloveniji. Izkušnja z obiskom Kitajske je pri šesterici posledično generirala tip formulacij, ki v njihov poprejšnji znakovni repertoar vnašajo posamezne elemente, značilne za tradicionalne in sodobne modele kitajskega artikuliranja vizualnih sporočil, od kaligrafije do ikonografskih in mišljenjskih specifičnosti, medtem ko se kitajska umetnica osredotoča na subjektivno interpretacijo lika slovenskega učenjaka F. A. H. von Hallersteina (1703-1774), ki je sredi 18. stoletja kot jezuitski misijonar deloval v Beijingu ter bil zaradi izjemnega poznavanja matematike, geografije, botanike in astronomije povzdignjen med mandarine najvišjega ranga. Kljub razmeroma veliki količini znanih podatkov in zapisov o njegovem življenju in delu pa se nam njegova podoba ni ohranila, ve se samo, da je imel daljšo brado in da se je pokrival s tradicionalnim kitajskim pokrivalom.

Huiqin Wang skuša iz teh dejstev rekonstruirati njegov lik, pravzaprav obris, ki pa ne more povzeti potez njegovega obraza. Odločila se je za "risbo"; v neonu s poudarkom na spremljevalnih svetlobnih učinkih, kot referenco na enega izmed najbolj znanih Hallersteinovih delovnih področij, namreč astronomskih opazovanj kometov, mrkov, gibanja planetov ter meritev in izračunov dogajanj na nebu na različnih koncih kitajskega cesarstva, kar je zbrano v njegovi knjigi Observationes astronomicae. Vez med preteklostjo in sedanjostjo, med učenim Slovencem, ki ga je kitajski dvor visoko cenil, in poskusom rekonstrukcije njegove podobe s pomočjo umetniške invencije (ob uporabi sodobnih tehnoloških sredstev) se v projektu Wangove potrjuje tako na konceptualni kot na simbolni ravni.

Vsak po svoje so posamezne kitajske kulturne vzorce zdajšnjih in prejšnjih časov dojeli in občutili študentje. Tako Blanka Bračič Topolšek v stilizirane portretne zasnove, ki ponazarjajo različne človeške tipe in življenjska obdobja (aluzija na minevanje), posega s šivanimi konturami obraznih detajlov (oči, ustnic...) in nealuzivnih oblik s hkratnim namigovanjem na vlogo ročnih del v kitajskem vsakdanjiku. Nina Damjanič dokaj neposredno prevaja v akrilno tehniko na pleksi steklu ali tkanini kaligrafske in figuralne predloge, splošno znane iz kitajskega izročila risanja oziroma slikanja s tušem, kot so na primer rastlinski motivi (bambus) in zmaji. Jana Fak v ciklusu digitalnih tiskov na platnu ali transparentni foliji z naslovom "Preobrazbe" problematizira status novodobnega portreta in njegove simbolne nadgradnje z aplikacijami upodobitev živali (insektov, škorpijonov...) na obrazno površino, kakor tudi z barvnimi posegi v črno-belo portretno osnovo. Ana Penko skozi pet usklajenih ciklusov reinterpretira kategorije preprostosti, minljivosti, pozornosti, privlačnosti in prisotnosti v procesu razgradnje in ponovne sinteze kot prispodobe večne igre mikrokozmosa in makrokozmosa, porajanja in izginjanja, kar je s krhkostjo uporabljenih nosilcev in subtilnostjo dotikov čopiča toliko bolj očitno. V slikah in objektih Matjaža Stražarja se srečujemo s preigravanjem popartističnih registrov, nadgrajenih s svojevrstno ironijo in humorjem grotesknega prizvoka, kakor tudi z medijsko in posebej oglaąevalsko ikonografijo ter kodiranjem njene predstavljivosti glede na norme, ki so v vzhodnih kulturah drugačne od zahodnjaąkih. Mojca Vilar v predmetih in njihovih lastnostih poskuša najti čustveni naboj, ki naj bi transcendiral njihovo materialno danost. Zanimajo jo magične in mitske - tako klasične kot posodobljene - komponente empiričnih pojavov, a tudi polja neizrekljivega in neupodobljivega, za kar je vzhodnjaška duhovnost nesporno privilegiran teritorij potencialnih vizualnih nagovarjanj.

Če na kratko povzamemo: izziv, ki ga je šesterici avtorjev ponudilo srečanje z realnostjo današnje Kitajske, se je spremenil v navdihujočo ustvarjalno vzpodbudo, ki v razstavljenih delih odseva šest individualnih odgovorov na vprašanje, kako se različnost dveh geografsko in mišljenjsko oddaljenih kultur lahko izpelje iz možnega primarnega konflikta v dialog na osnovi elementarnega človeškega doživljanja, ki že po svoji naravi uhaja specifičnim civilizacijskim konvencijam in strukturnim tipom družbenega obnašanja.