Spoznajte zgodbo o delu Orlovih terenskih ekip, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni na različnih območjih po Sloveniji zbirale gradivo in podatke o takratni kulturi in načinu življenja. To gradivo predstavlja enega od najpomembnejših fondov Slovenskega etnografskega muzeja.

Terenske raziskave Orlovih terenskih ekip so bile vsakoletne sistematične terenske raziskave kustosov SEM, ki jih je leta 1948 vpeljal dr. Boris Orel, takratni ravnatelj Etnografskega muzeja, član in vodja 18 ekip. Po njegovi smrti leta 1962 je sledilo še 14 terenskih odprav, zadnja je bila na terenu leta 1982. V vseh teh letih so raziskovalci za muzej pridobili veliko predmetov ter ustvarili izjemno količino zapiskov, fotografij in risb, ki jih danes hrani SEM.

Razstava na eni strani na ogled postavlja v fotografski objektiv ujete trenutke kolektivnega terenskega dela po Sloveniji med letoma 1948 in 1982 in skozi  izbrane predmete prikazuje delo raziskovalcev muzeja. Na drugi strani pa je razstava poklon dr. Borisu Orlu, prvemu povojnemu ravnatelju Etnografskega muzeja, in njegovim sodelavkam in sodelavcem, začetnikom skupinskega terenskega raziskovanja po Sloveniji. Brez njih Slovenski etnografski muzej danes ne bi imel tako obsežnega gradiva s področij materialne, družbene in duhovne kulture.

Orlove terenske ekipe:
S prihodom dr. Borisa Orla v Etnografski muzej leta 1945 se je v muzeju začelo novo obdobje. Ker so bile predvojne zbirke muzeja v veliki meri zastopane z nošami in ljudsko umetnostjo predvsem Gorenjske in Bele krajine, si je Orel za eno od prvih nalog postavil za cilj popolnitev zbirk tako,

»da bo muzej zares predstavljal popolno podobo slovenskega ljudskega življenja«.

Odločil se je, da bo s terenskimi ekipami sistematično raziskal posamezne etnične predele slovenskega ozemlja, ki so bili v muzeju slabše zastopani (na začetku predvsem Dolenjsko in Primorsko) in se načrtno lotili raziskav na izbranih območjih Slovenije. Ekipe so bile sestavljene iz 10–20 članov – kustosov SEM, zunanjih strokovnih sodelavcev s sorodnih ustanov in risarjev s tedanje Šole za umetno obrt.

Orel se je zavedal tako organizacijskih kot strokovnih metodoloških težav in se priprav na terensko delo lotil zelo natančno in sistematično. Da bi delo potekalo čimbolj gladko in predvsem po začrtanem planu, so za vsa področja raziskovanja pripravili vnaprej določene vprašalnice, posamezne terene pa so predhodno obiskali in pripravili predavanja za domačine o pomembnosti etnoloških raziskav. Po opravljenem delu so v nekaj primerih na terenu postavili tudi priložnostno razstavo, na kateri so predstavili zbrano gradivo in rezultate svojega dela. Z uvedbo terenskih ekip se je začelo tudi novo poglavje tako pri samem delu muzeja kot tudi v razvoju slovenske etnologije. Tega se je najbrž zavedal tudi Orel sam, saj je v svoj delovni dnevnik leta 1948 zapisal:

»1. avgust – Na terenu! Št. Jurij - Zgodovinski dogodek v slov. etnografiji«.

Po Orlovi smrti leta 1962 so v muzeju pod vodstvom novega ravnatelja dr. Borisa Kuharja nadaljevali z zastavljenim načinom terenskih raziskav, sledilo jih je še 14, zadnja na terenu je bila leta 1982. Vendar se je način dela sčasoma spremenil, ekipe so postale manj številčne, za dokumentiranje so opustili sodelovanje z risarji, raziskovanje je postalo bolj tematsko usmerjeno, na določene terene so odhajali tudi posamično in več let zapored za krajši čas.

Avtorja razstave sta Miha Špiček in Blaž Verbič, kustosa SEM.