Po žensko, tako ali drugače

Še prav dobro se spominjam, kako sva se z Mary Nyoki, ustanoviteljico manjše osnovne šole v Mtwapi, pred šestimi leti (ravno po mojem končanem študiju etnologije in kulturne antropologije) ponovno srečali v nekem parku sredi Mombase. Po začetnem navdušenju, pozdravljanju, objemanju in še vsem kar sodi zraven, ko se po dveh letih zopet srečata dve prijateljici, me je dodobra premerila od glave do pet in navdušeno dejala, da sem se od zadnjega srečanja pridobila par kilogramov in da super izgledam. Seveda ni najbolje razumela čemu ta kisli nasmešek na mojem obrazu, ko pa mi je vendarle namenila enega lepših komplimentov, kar jih lahko po njenem mnenju ženska v Afriki dobi. ''Saj če si lepih in polnih oblin kaže na to, da ti ne gre slabo''. In.. hja, morda ima prav.

Tokratni fotografski fokus je posvečen 'tisočim' ženskam vzhodne in jugovzhodne Afrike, ki sem jih na svoji poti (leta 2009 in 2011) bližje ali pa mimogrede srečala vse od Ugande, Tanzanije, Kenije in Malavija. Na tisočih kilometrih prepotovanih s svojim težkim in razcapanim nahrbtnikom, z obilico radovednosti, navdušenja, odprtosti, a hkrati tudi z občasno nepotrpežljivostjo, majhnimi ali večjimi kulturnimi šoki, dvomi, nato pa spet s polno željo po nepozabnih doživetjih, sem spoznavala tako sebe, kot svoje sopotnike in seveda nenazadnje Njo. V vsega skupaj pol leta, kolikor sem ga uspela preživeti v tamkajšnjih deželah, je bila na moji poti vedno prisotna Ona z vso svojo veličastnostjo in skromnostjo hkrati. Ona, ki zna presenečati, je močna in krhka hkrati, Ona, ki se drži tradicije, a tudi sledi toku časa, Ona, ki se je komaj rodila, rasla in že odhaja, Ona, vsa nasmejana, igriva ali trpečega in zaskrbljenega obraza, Ona, ki ji ni tuje življenje na vasi in tisto v velemestu ne, Ona, ki nikoli ne počiva, trdno dela in preživlja svoje domače in Ona, ki zna uživati trenutke brezdelja in svobode.. Vse to je bila in je Ona..

In tudi to je Ona, Afrika.

Peščica trenutkov, ki so se na daljšem potepanju po vzhodnih afriških deželah ujeli v naše skromne fotografske objektive (nekaj fotografij je ljubiteljsko delo Emanuele Hotko in Katje Marenk) prikazujejo le majhen del resnične celote, ki si jo je vredno ogledati ne le enkrat, ampak neštetokrat in seveda z različnih zornih kotov.  

Špela Regulj