Razstava pred nami je eden od snovnih rezultatov omenjenega procesa , ki se od zadnjih desetletij 19. stoletja dalje izgrajuje in utrjuje med slovenskimi prebivalci  tržaškega zaledja; ponovno oživljanje tega procesa je v zadnjih letih zagotovo tudi pod vplivom ljubiteljskega raziskovanja in tvornega delovanja domačinke Marte Košuta. Ne gre torej za zunanje razlage njihove lastne dediščine, ampak za samoraziskovanje in dolgotrajno identitetno idejo, ki ima zaradi zanesene in strastne, predvsem pa zelo dejavne vključenosti v tržaško slovensko skupnost močan čustveni naboj.  Le-ta nedvomno usmerja raziskovanje lokalne preteklosti in tistega, kar se zdi vredno utrditi v skupni spomin. Po vsej verjetnosti je prav s tem za lastno skupnost postala bolj močna in prepričljiva kot bi lahko bila suhoparna,  racionalnim in previdnim razlagam historičnih virov zavezana stroka.

Razstava ne ponuja vpogleda v razvoj oblačilne dediščine izbranega prostora, ampak v zgodovino demonstrativne rabe narodnega in ožje lokalnega kostumiranja. Ponujene so sodobne rekonstrukcije - pretežno ženskih - kostumov, narejene po zgledu tistih iz zadnjih desetletij 19. in začetka 20. stoletja. Nastale so kot rezultat avtoričinih delavnic šivanja noš, na katerih so udeleženke izdelale v zadnjih nekaj letih že več sto novih kostumov za lastne potrebe - avtorica jih poimenuje kar »novi originali«, s čimer (ne)hote opozarja na nove pomene starih oblik.

Obiskovalce, ki se navdušujejo nad bogatimi raznovrstnostmi oblačil, bodo razveselile barvitosti tkanin, natančnost izdelave in krašenja ter doslednost detajlov (pravila kostumiranja so natančnejša kot pravila običajnega oblačenja), estetika urejenih gub in naborkov; morebiti jih bo prevzela pisana motivika vezenin, ki jim avtorica namenja posebno pozornost in ljubezen.

Tisti obiskovalci, ki materializirane oblike raje razmišljajo kot opredmetenje razvojnih procesov in razmerij med ljudmi, bodo razstavljeno gradivo verjetno videli kot enega od ustvarjalnih  in vedno znova aktualnih načinov sodobne (iz)rabe oblačilne dediščine, ki združuje predstavo o preteklosti s poglobljenimi potrebami globalnega človeka po lokalnih in narodnih istovetenjih. Podoba sodobnih narodnih in lokalnih pripadnostnih kostumov se dooblikuje (in po malem tudi spreminja) na odrskih in javnih prireditvah, lokalnih praznovanjih, muzejskih razstavah in podobno. Ti pomenijo nadomestne izkušnje »našosti«, kar lahko razumemo kot sodobno »lepilo« lokalnih, etničnih, tudi manjšinskih narodnih skupnosti, ki bi sicer v globalnem vsakdanu težko preživele kot ozaveščene skupnosti.  Na koncu naj razmislek obiskovalcev usmerimo še na povsem sodoben pomen modnega, celo prestižnega posedovanja tovrstnega kostuma ter individualno izkušnjo kreativne rabe dediščine, poustvarjalnih dejavnosti in pripadnostnega kostumiranja.

dr. Janja Žagar, Slovenski etnografski muzej

• Sporočilo za javnosti >>
• Zloženka razstave >>