Slovenski etnografski muzej

Družinsko romanje na Šmarno goro: Fotopis Petra Nagliča iz leta 1933

Galerija na Šmarni gori
Od 
5. oktober 2014
Do 
18. november 2015
Kustos 
Miha Špiček
Kje
Galerija na Šmarni gori
Romarji pred Šmarno goro. V ospredju dva fanta.

Spomladi leta 1933 je Peter Naglič s fotoaparatom zabeležil družinsko romanje na Šmarno goro. Fotografiral je pot iz domače Šmarce proti Šmartnem, vzpon na goro, cerkev z obzidjem in gostilno na vrhu, romarje in na koncu še panoramske poglede z gore. Nastala je serija 35 fotografij, ki jih je Naglič razvrstil po logičnem zaporedju in opremil z opisi. Na začetku je za uvod dodal še kratek opis poti in Šmarne gore, tako da celota tvori krajši fotografski potopis.

Peter Naglič je bil rojen leta 1883 v Šmarci pri Kamniku v obrtniški družini, s ščetarsko obrtjo sta se pred njim ukvarjali že dve generaciji prednikov. Tudi sam se je izšolal za ščetarja in po očetovi smrti leta 1922 sta skupaj z bratom Karlom nadaljevala družinsko obrt. Iz začetne družinske obrtne delavnice je podjetje preraslo v pravo tovarno z več kot 30 zaposlenimi. Tovarna Brata Naglič je postala ena izmed vodilnih v ščetarski panogi na tedanjem slovenskem področju.

Poleg udejstvovanja v domačem podjetju pa je Petra zanimalo še veliko drugih stvari. Bil je član lokalnega Kulturno-prosvetnega društva, Kmetijskega društva, telovadnega društva Orel, Abstinentskega društva in Marijine družbe. Zelo rad je zahajal v hribe, pogosto se je udeleževal romanj, od bližnjih krajev pa vse do Jeruzalema.  Na svojih izletih je zbiral kamnine in fosile ter ustvaril bogato zbirko, ki pa žal ni ohranjena. Zanimal ga je razvoj tehnike takratnega časa, njegov najljubši hobi pa je bila nedvomno fotografija, ki ji je posvečal največ prostega časa. Za to je bil rojen ravno v pravem obdobju, ko je fotografija s tovarniško izdelanimi suhimi ploščami postala dostopna tudi amaterjem, saj je fotografiranje postalo  lažje, cenejše in hitrejše.

Peter Naglič je med letoma 1899 in 1959 posnel preko 10.000 posnetkov. Nagličeva najstarejša datirana fotografija je obenem tudi njegova najzgodnejša upodobitev, saj gre za avtoportret s pripisano letnico 1899. Včasih je na fotografijo pripisal tudi lasten komentar in ji s tem dodal še dodaten osebni pečat.

Tematsko lahko njegovo fotografijo v grobem razdelimo na portretno, krajinsko, arhitekturno in dokumentarno. Portretni fotografiji se je bolj posvečal v svojem zgodnjem obdobju, ko si je na podstrešju domače hiše uredil atelje s stekleno streho. Fotografije je lepil na kartone, ki jih je dal natisniti s svojim imenom, za označevanje svojih fotografij pa je uporabljal tudi različne žige s svojim imenom. Tudi s krajinsko fotografijo se je bolj ukvarjal v zgodnjem obdobju, ko je v objektiv ujel predvsem kraje in vedute kamniške okolice ter zabeležil svoje planinske izlete. Pri arhitekturni fotografiji številčno izstopajo predvsem posnetki gradbene prenove Ljubljane v 30. letih 20.stoletja. Veliko večino njegovih posnetkov pa lahko uvrstimo v dokumentarno fotografijo, s katero je beležil tako vsakdanje, kot tudi slovesne dogodke v ožji in širši okolici. Fotografiral je šege letnega in življenjskega kroga v svoji okolici, društveno in družabno življenje, domačo ščetarsko obrt in gradbene posege, povezane z njo, zabeležil je obdobje 1. svetovne vojne, ki jo je preživel na Ljubljanskem gradu, velik del Nagličeve dokumentarne fotografije pa lahko posredno ali neposredno povežemo z verskim življenjem in krščansko tematiko; v mislih imamo predvsem številna romanja, razne  cerkvene slovesnosti in kongrese, blagoslove, pogrebe cerkvenih dostojanstvenikov in še bi lahko naštevali.

Romarji na Šmarno goro
Foto: Peter NagličFoto: Peter NagličFoto: Peter Naglič
Deli