6. julij 2006 - 19. avgust 2006

Fotografska razstava prinaša več kot 110 fotografij - portretov Tina Piernovega in Luce Laureatija iz vsakdanjega življenja in drobnih trenutkov ljudi pod Matajurjem (gostujoča fotografska razstava)

Od 6. julija do 19. avgusta 2006 bo v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled gostujoča fotografska razstava Študijskega centra Nediža "Dialog preteklosti in sedanjosti v obrazih ljudi pod Matajurjem v fotografiji Tina Piernovega in Luce Laureatija"

Tin Piernu, fotograf samouk s Tarčmuna, je po drugi svetovni vojni začel zbirati podobe svojega sveta, vsakdanjega življenja in drobnih dogodkov, obenem pa je morda nezavedno sestavljal galerijo naravnost neverjetne serije portretov prijateljev in znancev, ki se nam ne glede na dejstvo, da so bili izdelani za osebne dokumente, kažejo v vsej svoji živosti in izraznosti. Videnski fotograf Luca Laureati se je 50 let pozneje odločil v svojim aparatom posneti isto vaško skupnost in jo predstaviti kot prispodobo, ko skozi njene spremembe, posplošenja in značilne detajle pripoveduje o današnjem svetu in družbi.

Projekt "Dialog preteklosti in sedanjosti v obrazih ljudi pod Matajurjem" povezuje več različnih fotografskih razstav. Pripravljene so bile v različnih trenutkih z namenom, da bi prikazali stare slike Tina Piernovega in jim kot odmev dodali novejše Luce Laureatija.

Zgodovinski del prikazuje dela Tina Piernovega (Valentina Trinca), iznajdljivega in spretnega človeka, ki je po potrebi opravljal več poklicev: bil je zidar, mizar, pleskar, klavec, električar in fotograf. Svoj prvi fotoaparat je dobil od strica monsinjorja Ivana Trinka, beneškega narodnega buditelja. Z živahnostjo in radovednostjo se je približal fotografiranju, saj mu je bilo odkrivanje novosti veliko veselje. Začetno zanimanje za fotografijo se je sčasoma spremenilo v pravo navdušenje, ki mu je Tin s presenetljivo vztrajnostjo in motivacijo žrtvoval ves prosti čas podnevi, medtem ko je nočne ure pogosto posvečal razvijanju in tiskanju. Tin Piernu je živel na Tarčmunu pod Matajurjem in tu je ovekovečil pogrebe in obhajila, starce in otroke, strica monsinjorja Ivana Trinka pred hišo po neverjetnem sneženju leta 1952, može pri delu, izredne dogodke, ki so razgibali življenje na vasi, pa tudi vsakdanja opravila, ki so se ponavljala v letnih časih, in ki jih je narekoval življenjski ritem domačih krajev. Fotografiranju se je posvečal od prvih povojnih let tja do 70. let 20. stoletja. Ustvaril je zajeten arhiv, iz katerega se je do danes ohranilo več kot 1000 negativov na steklu in filmu, ki je bil javnosti prvič predstavljen leta 2003 v Špetru z razstavo "Tin Piernu, človek velikega sarca". V svojem "ateljeju" - skladišču - je Tin portretiral tudi številne emigrante pred odhodom, predvsem v 50. in 60. letih. Tinovi portreti so torej nastali predvsem iz birokratskih potreb, so pa danes zelo pomembni kot sociološki in etnografski dokument. Na slikah lahko vidimo obraze, obleke, pričeske, vrsto elementov, ki govorijo o zgodovinskem trenutku, v katerem so fotografije nastale. Tinov odnos do fotografije in portretirancev nas morda spominja na ameriško fotografijo. Njegov čisti pristop do fotografije označujejo odsotnost sovrastruktur, neposrednost, preprostost, frontalni pogled s katerim se subjekt slike zaveda, kaj se dogaja. Tin izhaja iz svoje stare kmečke in gorjanske kulture. Izolacija in zamuda v gospodarskem razvoju Benečije sta, k sreči, odložila prihod kulturne homologacije.

Sodobni del razstave je realiziral videnski fotograf Luca Laureati, ki si je postavil za cilj raziskovanje sprememb v "človeškemu okolju" naše dežele in le-te obravnava kot primer svetovnih in socialnih sprememb. V tem delu, ki se navezuje na Tina Piernovega, je ustvaril tudi možnost primerjave s preteklostjo.

Luca Laureati je torej šel po poti Tina Piernovega, vrnil se je v njegovo skupnost, podobno kot je storil Gianni Berengo Gardin v mestu Luzzara 20 let po reportaži Paula Stranda.

Ob poletnem vaškem prazniku na Tarčmunu in v Sovodnji leta 2005 je Laureati pripravil fotoaparat in belo ozadje - kot Richard Avedon v svoji fotografski raziskavi med prebivalci zahodnega dela ZDA - in vabil ljudi, naj se pustijo slikati.

Pri portretiranju je uporabil preprost neposreden govor in je prosil ljudi, naj gledajo ravno v aparat, zato da bi opazovalec imel občutek, da stoji pred subjektom slike. Takole je Laureati utemeljil svoje početje: "Gledati portret je kot gledati istočasno vase in okoli sebe: v obrazu drugih iščemo to, kar smo, kar bi radi bili, kar nam je všeč in kar nam ni."

Podobo razstave - Dialog - v Slovenskem etnografskem muzeju smo obogatili tudi z zvočno sledjo Massima Toniuttija, videnskega skladatelja, ki že dolgo sodeluje s slovenskimi društvi na Videnskem pri realiziranju dokumentarcev. Gre za skladbo, v kateri je skladatelj uporabil hišna imena subjektov slik s ciljem, da bi imela razstava "zvočne didaskalije". Pripovedujejo Stefania Carlig, Michele Obit in Angelina Sittaro.