Razstava združuje umetniška dela študentov različnih smeri Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in je del ob razstavnega programa nove stalne razstave Človek in čas.

Slovenski etnografski muzej se v prazničnem in jubilejnem letu, v katerem obeležuje 100-letnico svojega nastanka, z novo stalno razstavo Človek in čas osredotoča na – ČAS. Na viden in neviden, minljiv in večen, merljiv in cikličen čas. Na čas, ki ga živimo, na vsakdanji in praznični čas, pa tudi na neskončen in večen čas. Čas lahko zaznavamo tudi v muzejskih predmetih, umetniških delih in prostoru. Prav vsak posameznik pa čas dojema po svoje. Zato SEM ob svoji novi stalni razstavi spremljajoče razstavne projekte pripravlja pod naslovom Srečevanja v času. »Svoj čas« bodo zunanji partnerji, posamezniki, skupine, strokovna javnost in fakultete predstavili na občasnih razstavah.

Prva v nizu je razstava Čas in nematerialnost, na kateri študenti ALUO pod vodstvom mentorjev svoje videnje časa predstavljajo v individualnih in skupinskih delih, ustvarjenih v letošnjem letu. Obenem njihova razstava že odprti prvi del nove stalne razstave Človek in čas: Prvih 100 povezuje z drugim delom, naslovljenim Človek in čas: Od ponedeljka do večnosti; v SEM ga bomo odprli leta 2024.

Razstava Čas in nematerialnost združuje umetniška dela študentov različnih smeri Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ki se tematsko ukvarjajo s časovnostjo, z minljivostjo, s staranjem, trajnostjo ali trenutnostjo v doživljanju osebnega, individualnega in družbenega vsakdana. Časovnost, ki se je danes pogosto zavedamo z občutki vsakdanjega hitenja in »izgubljenega« časa, je ena od osnovnih kategorij doživljanja in merjenja realnosti. Razlike med linearnim in cikličnim časom, mehansko merljivo in subjektivno doživeto časovnostjo ali razmerjem časa, prostora in snovi so teme, ki so navdihovale tako tradicionalno kot tudi sodobno umetniško produkcijo. Med vse večjo digitalizacijo vsakdana se tudi spremenjeno doživljanje časovnosti pogosto izraža v razmerju do virtualnega prostora in specifičnih oblik dematerializacije, ki se tičejo tako same predmetnosti kot tudi novih oblik medčloveške, breztelesne, kibernetične interakcije. Nematerialnost se v kontekstu informacijskih tehnologij nanaša na stanje minimalne materije ali telesnosti, ko so različne kategorije realnosti, prostora in časa, prevedene na raven digitalne informacije oziroma kode; govorimo o hipermaterialnosti sodobne realnosti kot procesu kontinuirane pretvorbe vseh vrst informacij – podob, zvokov, besed – v digitalno sfero fluidne in netaktilne virtualne prostorske časovnosti.

Študenti umetniških in oblikovalskih smeri ALUO so ustvarili umetniške refleksije, interpretacije ali vizionarske hipoteze časovnosti, povezane s spremenjenimi razmerami doživljanja časa v obdobju digitalizacije ter družbenih in političnih napetosti. Sodobne oblike postmedijske, klasične (analogne – slikarske, kiparske) ali digitalne (hibridne) umetnosti se soočajo s humanističnimi, z ekološkimi in s sociološkimi problematikami, ki zrcalijo sodobno razumevanje časovnosti kot temeljne kategorije realnosti.

Razstavo Čas in nematerialnost je pripravila Akademija za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, zanjo prof. Alen Ožbolt, dekan, v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem, zanj Natalija Polenec, direktorica.

Mentorja: Uršula Berlot Pompe, UL ALUO in Tim Prezelj, UL PeF in ZRC SAZU
koordinatorka razstave v SEM: Natalija Polenec
koordinacija UL ALUO: Mateja Vidrajz
grafično oblikovanje: Tim Topić, UL ALUO in  Jan Kranjec, UL ALUO
besedilo: Uršula Berlot Pompe, UL ALUO in  Maja Kostric Grubišić, SEM
jezikovni pregled: Irena Destovnik
komuniciranje: Maja Kostric Grubišić, Irena Plešivčnik, Maja Kocjan, SEM
tehnična podpora: Boštjan Marolt, Kristijan Dolenc Rojko, SEM
Slovenski etnografski muzej, 2023