Pustni orači so del pustne tradicije na širšem ptujskem območju (Ptujsko in Dravsko polje, Slovenske gorice in Haloze). Pustne obhode praviloma opravijo od pustne sobote do pustnega torka.

Na kmečkem dvorišču zaorjejo simbolično brazdo in posejejo seme za debelo repo in dobro letino na polju. Najprej priteče k hiši vodilni – prvi kurent (korant) in vpraša gospodarja, ali bodo dali orati. Ko dobi privoljenje, z zamahom ježevke pokliče orače. Pokač s pokanjem napove njihov prihod, konjiči vlečejo okrašen plug, kurent pluži, spremljevalni kurenti skačejo in zganjajo hrup z zvonci, pobirač pa poseje seme in pobere darove (jajca, klobase, pijačo, denar) za opravljeno delo. Po končanem oranju jih domači pogostijo. Če orači pri hiši niso dobrodošli, se kurent povalja po tleh in s tem napove hišnim lastnikom nesrečo v prihajajočem letu.

Skupino oračev sestavljajo pokač (pokar, pokač), pobirač (sejavec, baba), dva ali trije pari konjičev (kujeki, kojiči), plužar, nekaj kurentov (korantov) in muzikant. Pokači in konjiči z okrašenimi kapami so pražnje oblečeni, pobirači pa so odeti v stara moška ali ženska oblačila. Skupine spremljajo rogati ali pernati kurenti. V zadnjih letih sta se skupinam pridružila še gospodar in gospodinja, kar je posledica nastopov na pustnih prireditvah, ko morajo zaigrati šego na mestnih ulicah. Na pustnih prireditvah se jim običajno pridruži še rusa s pobiračem.

Obhodno šego pustnih oračev, ki je močno zasidrana v pustnem času (fašenku), nekateri raziskovalci povezujejo z ostanki antičnih kultov v bližnjem Poetoviu. V primerjavi s prvo polovico 20. stoletja je današnje število oračev precej manjše. V prvi polovici 20. stoletja so bili oblečeni v stara oblačila, konjiči pa so imeli stožčaste kape ali klobuke, okrašene s papirnatimi trakovi in rožami. Kurenti so imeli kape in plašče sešite iz ostankov različnih kož. Tudi pravi kravji zvonci so bili redkost, največ je bilo narejenih iz zavrženih pločevink ali pa so bili domač kovaški izdelek. Pomemben vzrok za pustno oranje je bil tudi zaslužek. Ker je bilo življenje zelo težavno, so tako prišli do kakšnega priboljška (jajca, klobase, pijača) in denarja, ki ga je povsod primanjkovalo. Zato so imeli orači stalna ozemlja, ki so jih budno varovali pred drugimi skupinami. Kadar je katera od skupin zašla na sosednje ozemlje, so nastali tudi prepiri in pretepi. Zlasti hudo je bilo, če se je mlajša skupina srečala s starejšimi, ki so mlajše neusmiljeno pregnali in jim raztrgali opremo. Premaganim so odvzeli zbrane darove, kape in predvsem zvonce.

Leta 1845 orače v svojem zapisu prvi omenja Anton Krempl. Prvo znano upodobitev skupine ptujskopoljskih oračev pa je leta 1880 kot grafiko objavil Jurij Šubic v knjigi Die osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild.

Obhodi pustnih oračev v Registru nesnovne kulturne dediščine

Film