Obhodi kurentov
Obhodi kurentov so pustna šega in prireditev na Ptujskem in Dravskem polju, v Halozah in Slovenskih goricah. Kurent ali korant je med obstoječimi tradicionalnimi pustnimi maskami Spodnjega Podravja od 60. let 20. stoletja najbolj množičen tradicionalen pustni lik.
Takrat se je predvsem po zaslugi medijev razširila uporaba imena kurent, zadnja leta pa se vse bolj uveljavlja ime korant, kot mu pravijo na podeželju. Prvotno so bili kurenti kot plužarji in spremljevalci del pustnih oračev (in so še danes). Njihovi samostojni obhodi so se po pisnih virih verjetno začeli v drugi polovici 19. stoletja v Markovcih in okoliških vaseh. V 60. letih 20. stoletja so začeli nastopati tudi zunaj domačega kraja (nekateri že prej). Na njihov videz in obnašanje je močno vplivalo prvo kurentovanje na Ptuju leta 1960. Danes se kurenti pojavljajo v skupinah, spremlja jih en ali več hudičev. Do druge polovice 20. stoletja so obhodi trajali od pustne nedelje do pepelnične srede, v zadnjih letih pa pustni čas na ptujskem območju traja od svečnice do pepelnice.
Pustne obhode kurenti opravijo v primarnem okolju, kjer jih domačini pogostijo, dekleta jim podarijo robčke. S plesom po ljudskem verovanju odganjajo slabo ter prinašajo srečo in zadovoljstvo. Pri hišah, kjer kurenti niso dobrodošli, se eden izmed njih povalja po tleh, kar pomeni nesrečo v tistem letu. Svoje obhode so v preteklosti opravili na pustni torek, bolj poredkoma v ponedeljek, v skupinah do 15 ali tudi več kurentov. Največ jih je bilo iz Markovcev, Zabovcev, Spuhlje in Nove vasi. Obiskali so vse bližnje in oddaljene vasi. Z velikim veseljem so jih pričakali otroci, jim nagajali, hkrati pa so se jih tudi bali. Na poti so se skupine srečavale in večkrat je med njimi nastal tudi pretep, ki so mu po navadi botrovale stare zamere. Največja sramota za kurenta je bila, če so se polastili njegove oprave (kurentije), predvsem zvoncev. Položaj se je umiril v drugi polovici 20. stoletja. Kljub temu pa je do posameznih sporov in razprtij še zmeraj prihajalo. Današnje kurentije so si v marsičem podobne in so posledica folklorizacije in obrtne izdelave, saj so izdelki posebnih mojstrov, z lepo narejenimi kapami in dolgodlakimi kožuhi. Močno se razlikujejo od nekdanjih, ki so jih v prvi polovici prejšnjega stoletja fantje izdelovali iz različnih kož in drugih domačih materialov. Po kapah kurente delimo na pernate in rogate. Oblečeni so v dolgodlake ovčje kožuhe, obuti pa v zelene ali rdeče pletene dokolenke s posebnim vzorcem in visoke čevlje. Prepasani so z verigo s pritrjenimi velikimi kravjimi zvonci, v rokah vihtijo ježevko. Na ježevko ali verigo so privezani žepni robčki, ki jih dobijo od žensk.
Do druge polovice 20. stoletja so se v kurentijo oblačili predvsem odrasli fantje, danes pa se tudi ženske in otroci. Kurentijo (kapo, kožuh, zvonce, ježevko) so praviloma izdelovali in popravljali sami. Tako je bil vsak kurent drugačnega videza. Tudi današnje kurentije so unikatne, saj si jo vsak kurent da izdelati po lastnem naročilu. Sedaj je na ptujskem območju več kot 1.000 pernatih in rogatih kurentov, ki jih srečamo v domačih krajih, na ptujskem kurentovanju in drugih pustnih, folklornih, športnih in zabavnih prireditvah v Sloveniji in tujini.
Kurentov izvor še ni pojasnjen, obstaja nekaj domnev, povezanih z ilirsko-keltskim izročilom, z mitskimi spremljevalci boginje Kibele, ki so jo častili na našem ozemlju v pozni antiki, s predniki Slovencev, z naseljevanjem Uskokov v 16. stoletju, itd. Kurenta je s ptujskopoljskimi orači prvi upodobil Jurij Šubic v leta 1880 natisnjeni knjigi Die osterreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild. Leta 1884 pa se kurenti v literaturi že omenjajo kot samostojni pustni liki.
Obhodi kurentov so bili 7. decembra 2017 vpisani na Unescov Reprezetativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.
