Slovenski etnografski muzej

Boris Kuhar (Foto: Mojca Račič, 2009)
Datum objave 
13. december 2018
Kaj 
Novice

Slovo od dr. Borisa Kuharja (1929-2018)

Žalna seja v spomin na dr. Borisa Kuharja bo v četrtek, 20. decembra 2018 ob 11. uri v Slovenskem etnografskem muzeju na Metelkovi 2, v Ljubljani (upravna muzejska hiša). Vabimo vas, da skupaj počastimo spomin nanj.

Umrl je etnolog in novinar dr. Boris Kuhar, ki je kar petindvajset let vodil Slovenski etnografski muzej.

Raziskoval je letne šege in razkroj kmečke kulture na slovenskem podeželju, po upokojitvi pa se je posvetil kulinariki. Leta 1964 je ustanovil oddelek za neevropske kulture v dvorcu Goričane pri Medvodah. V muzejsko delo je uvedel filmsko kamero, s katero je dokumentiral pustovanja, tradicionalne obrti in kmečka opravila, poleg tega pa je na potovanjih v Afriko posnel osemnajst potopisnih oddaj. Filme je vključil na razstave, da je razstavljene predmete lahko prikazal v življenju ljudi, ki so jih izdelali in uporabljali, v Goričanah pa je z njimi dopolnjeval program. Obenem je skrbel, da je televizija redno poročala o razstavah, zato so bili v njegovem obdobju slovenska in druge kulture, etnologija in muzeji močno prisotni v zavesti Slovencev.

Boris Kuhar se je rodil leta 1929 v Mariboru in mladost preživel v Ločah pri Poljčanah blizu Slovenskih Konjic. Po koncu druge svetovne vojne je ob delu končal šolanje za novinarja ter med leti 1946 in 1956 pisal in fotografiral za časopis Slovenski poročevalec. Poleg klasičnih tem povojnega socialističnega obdobja je pod psevdonimom objavil tudi serijo člankov o nočnem življenju v Ljubljani, ki so zbudili celo zanimanje policije.

Ob delu je končal dva letnika diplomatsko-novinarske akademije v Beogradu, ko pa so jo zaradi zapletov z informbirojem ukinili, se je prepisal na Oddelek za etnologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je leta 1956 diplomiral z nalogo o prekmurski pustni šegi borovo gostüvanje. Po zaključku služenja obvezne vojaščine so ga leta 1957 sprejeli v službo na nastajajoči Radioteleviziji Ljubljana, kjer je kot urednik, scenarist, režiser in občasno tudi kot snemalec sodeloval pri postavljanju temeljev televizijske produkcije. Sooblikoval je standarde mnogih televizijskih oddaj: prispeval je scenarij in režijo za prvi dokumentarni film Borovo gostüvanje, prvo turistično oddajo Sinji trilček o Tartiniju in Piranu ter prvi medicinski film o operaciji srca; soustvarjal je prvo otroško oddajo Pionirski mozaik in zasnoval prvo kuharsko oddajo z mojstrom Ivanom Ivačičem ter po Sloveniji snemal pogovore z gledalci za oddajo TV pošta.

Kolektiv Etnografskega muzeja v Ljubljani je 33-letnega Borisa Kuharja po nenadni smrti ravnatelja dr. Borisa Orla povabil, da prevzame vodenje muzeja. Nastopil je januarja 1963 in ga potem vodil četrt stoletja, vse do upokojitve leta 1987. Leta 1965 je doktoriral s tezo Ljudska materialna kultura v Škocjanskih hribih na Dolenjskem s posebnim ozirom na spremembe po osvoboditvi, ki jo je potem skrajšal in priredil za knjigo Izumirajoči stari svet vasi (1972). Med leti 1965-1977 je bil odgovorni urednik Slovenskega etnografa, prispeval je tudi članke o maskah in pustovanjih ter sodeloval pri pripravi razstav in razstavnih katalogov.

Nadaljeval je mnoge dobre prakse v muzeju, posebno terenske raziskovalne ekipe; že prvo leto je organiziral dvajseto ekipo na južnem Pohorju in s seboj na teren vzel filmsko kamero. Posnel je pet kratkih filmov, ki jih je prikazoval v sklopu razstave Južno Pohorje, poleg tega pa je za televizijo pripravil tudi neposredni prenos s te in še drugih razstav (žal ti prenosi niso ohranjeni, o njih priča samo pisna dokumentacija, t. i. 'srajčke'). Z aktivnim poročanjem za televizijo in programskim sodelovanjem obeh ustanov je izredno populariziral etnologijo, muzeje, razstave in raziskave drugih kultur.      

Močno je povečal število občasnih in gostujočih razstav, ker pa je bil muzej zelo omejen z razstavnim prostorom, je pridobil prostore za depoje in depandanse po Sloveniji, na primer grad Podsmreka in dvorec Goričane pri Medvodah. Zadnji je bil namenjen predstavljanju neevropskih zbirk: najprej sta z dr. Pavlo Štrukelj razstavila novo pridobljeno Skuškovo zbirko, potem pa še Beblerjevo, Petkovškovo in druge. Goričane so slovele tudi po gostovanjih odmevnih razstav neevropske kulture, posebno iz držav članic Gibanja neuvrščenih. Največji odziv je doživela El Dorado, zlato iz Kolumbije predšpanske kulture od I. do XVI. stoletja, ki so jo varovali pripadniki vojske, ker si muzej ni mogel privoščiti  izredno dragega zavarovanja za dragocene zlate zaklade. V času Kuharjevega direktorovanja se je v prostorih na Prešernovi 20 (stavba je bila domovanje Narodnega muzeja Slovenije, Slovenskega etnografskega muzeja in Prirodoslovnega muzeja), v Goričanah in po Sloveniji zvrstilo več kot 200 razstav. Bogata razstavna in obrazstavna dejavnost ter živa prisotnost v medijih je povzročila, da so tudi drugje po Sloveniji začeli ustanavljati Etnografske muzeje, zato je Kuhar imenu muzeja dodal pridevnik Slovenski etnografski muzej in tako poudaril matičnost osrednje etnološke muzejske ustanove v Sloveniji.     

Po upokojitvi se je posvetil raziskovanju slovenske in regionalne ljudske kuhinje, meščanske in grajske kulinarike, pa prehrani različnih zgodovinskih obdobij, npr. baroka in rimske dobe, ter navsezadnje tudi zdravi prehrani. Izdal je 20 monografij, bogato opremljenih z recepti in barvnimi fotografijami. Poljudne članke je objavljal v širokem spektru časopisov in revij, poleg tega pa je predaval na Grosupeljski univerzi za tretje življenjsko obdobje.

Leta 1975 je za svoje delo prejel Valvazorjevo priznanje, leta 2007 je postal častni član Slovenskega etnološkega društva, leta 2011 pa je na mednarodnem festivalu Dnevi etnografskega filma prejel Plaketo Nika Kureta za prispevek k razvoju slovenske vizualne antropologije, kot prvi slovenski etnolog, ki je tudi sam snemal filme in jih vključeval na razstave. Kljub visoki starosti je bil zelo vitalen in je ob devetdesetletnici želel pripraviti osebno razstavo, na kateri bi predstavil svoje dokumente, fotografije, knjige, filme, osebno zbirko mask in jedilne liste, ki jih je zbiral na potovanjih po vseh kontinentih. Prehitela ga je huda bolezen, Slovenski etnografski muzej pa kot posvetilo pripravlja medijsko točko s filmi in oddajami iz produkcije muzeja in Televizije Slovenija.      

Dr. Borisa Kuharja se bomo spominjali kot etnologa, ki je bil pogosto prvi (etnolog na televiziji, slovenski etnolog snemalec na terenu in v Afriki), snemal pa je zadnje predstavnike izginjajočih obrti, znanj in veščin, kot se je sam opisal na enem od filmskih večerov v Slovenskem etnografskem muzeju. Bil je veliko pred svojim časom, saj filmi iz zbirke Dokumentni časa prikazujejo mnoge kulturne prvine, za katere je Unesco v 21. stoletju uveljavil oznako nesnovna kulturna dediščina.  

Novinar, etnolog, raziskovalec, televizijec, muzealec in svetovljan v eni osebi je vešče plesal med govorjeno in zapisano besedo, razstavnim medijem, fotografijo in filmom. Znal je nagovoriti tako preprostega kmečkega človeka kot meščana, tako akademika kot visokega diplomata. Vedno nas bo grel spomin na njegovo pozitivno naravnanost in spoštljiv odnos, dobro voljo in zanimive zgodbe, začinjene z zanj značilnim humorjem.   

Nadja Valentinčič Furlan

Ekipa SEM na južnem Pohorju (Foto: dokumentacija SEM, 1963).Boris Kuhar s kamero na borovem gostüvanju v Prekmurju (Foto: dokumentacija SEM, 1964). Jovanka Broz, Boris Kuhar in Tito v dvorcu Goričane (Foto: dokumentacija SEM, 1967).Boris Kuhar na potovanju po Afriki (Foto: dokumentacija SEM, okoli leta 1970).Boris Kuhar kadi pipo miru z ameriškim staroselcem (Foto: dokumentacija SEM, 1975).Boris Kuhar in kolektiv iz Goričan na Prešernovi 20 (Foto: dokumentacija SEM, 1983/84).Boris Kuhar na pustovanju v Drežniških Ravnah (Foto: Tanja Tomažič, 2000). Boris Kuhar prejme plaketo Nika Kureta na festivalu Dnevi etnografskega filma (Foto: Naško Križnar, 2011).