Dolina Kathmandu in njena kratka zgodovina

Rodovitna dolina Kathmandu pod  Himalajo, velika le okoli 400 km2 z zmerno klimo, 1350 m nadmorske višine, leži na križišču starodavnih trgovskih poti iz Indije (Assama in Kašmirja, Jammu in Sikkima), Bhutana, Tibeta in Kitajske. Tu je tudi križišče verstev hindu (Indija) in budizma (Tibet) s prebivalci, ki so kot trgovci ali vojaki pripotovali od vsepovsod, a vedno ohranili prvotno strukturo prebivalstva. Dominantna skupina prebivalcev Newari je razvila v stoletjih svoj stil stavbarstva, vplivi pa so prihajali tudi od drugod, predvsem iz Tibeta.

O starodavni zgodovini doline materialnih dokazov ni, o tem davnem obdobju pa pripovedujejo legende.

Siddharta  Gautama - Lord Buddha je bil po izročilu kot princ rojen na jugu Nepala v kraju Lumbini 623 pr.n.št.. V Indiji je doživel razsvetljenje in se za tri leta vrnil v Nepal. Cesar Ašoka v Indiji, podpornik budizma, je poslal svojega sina Mahinda misijonarit na Sri Lanko, njegovo sestro, Čarumati pa je dal za ženo nepalskemu princu Devapali. Pravijo, da je tudi sam cesar Ašoka leta 260 pr.n.št. obiskal Nepal in takrat zgradil v okolici Patana pet stup, kamor še danes zahajajo številni verniki.

V dolini Kathmandu  so tudi sveti romarski kraji hindu vernikov. Hindu religijo so vzpodbujali kralji Ličavi dinastije indo-arijskega porekla iz Indije, ki so v Nepal pribežali v 2. stoletju n.št. in vladali tam kar šesto let. Gradili so hindu templje pa tudi budistične samostane.  Nadomestila jo je dinastija Malla. Preživela je muslimansko invazijo leta 1346, ki je opustošila Nepal in povzročila, ne samo preseljevanje budističnih menihov in svečenikov hindu religije, temveč tudi prebivalstva in aristokracije. Pod Himalajo so nastale številne državice. V začetku 15.stoletja jih je združil kralj Yakša Malla, nato pa je cesarstvo razdelil med svoje otroke. Nastala so kraljestva Kathmandu, Patan in Bhadgaun (Bhaktapur). Delitev je povzročila zdrahe med naslednjimi generacijami vladarjev. A prepire in vojaška posredovanja so spremljala tudi tekmovanja za čim lepšo ureditev prestolnic s palačami in templji, ureditvijo cest, kanalov, vodnjakov in kopališč.. Šele leta 1769 n.št. je Prithivinarayan Šah združil mala kraljestva in Kathmandu je postalo glavno mesto Nepala. Razen kratkih presledkov je bil Nepal izoliran od zunanjega sveta vse do leta 1951, ko se je odprl zunanjemu svetu, kar je vplivalo tudi na stavbarstvo in umetnost.

Le dober mesec po mojem zadnjem obisku v Nepalu, je leta 1990 ljudstvo prisililo kralja, da je sprejel konstitucionalno monarhijo.  

Mesta Kathmandu, Patan in Bhaktapur so oddaljena med seboj le nekaj kilometrov. Zgrajena so ob tranzitnih poteh, ki so omogočala trgovsko dejavnost. Največje mesto v devetnajstem stoletju je bil Patan s 24.000 hišami, ki mu je sledil Khatmandu z 18.000 hišami, najmanjše mesto pa je bil Bhaktapur z 12.000 hišami. Leta 1990 je imel Kathmandu 105.000 prebivalcev. Nekoliko manj Patan in Bhaktapur. Letos (2015) naj bi v dolini Kathmandu živelo kar 2 milijona prebivalcev.

Mesta so bila ograjena z obzidji in jarki. Danes teh ni več. A mesta se v času mojega obiska niso širila na škodo obdelovalne zemlje, povečevala pa se je gostota prebivalcev v mestih. Le Kathmandu je imel satelitska mesteca, ki so se razvila okoli bližnjih vasi. 

Na glavnih trgih, v vseh nekdanjih prestolnicah imenovanih Durbar, so stale kraljeve palače s templji, vodnjaki in bazeni, s prenočišči za popotnike in zgradbami, ki so služile družabnemu življenju prebivalcev. Vsakdanja opravila so se odvijala na trgih,ki so jih  obkrožale tudi do 4 nadstropja visoke stanovanjske zgradbe prebivalcev višjih kast. Višina in število nadstropij se je zmanjševalo proti obrobju mesta, kjer so živele revnejše nižje kaste.

Med stanovanjskimi zgradbami z lepo okrašenimi pročelji s simetrično razvrstitvijo oken, so bile ulice zelo ozke. Nizka vhodna vrata v zgradbo so vodila v notranji atrij, okoli katerega so bile nameščene majhne bivalne enote.   

V pritličjih zgradb so bile na ulični strani trgovine ali delavnice, proti atriju pa prostori za skladišča. Atrij je bil namenjen za gospodinjska dela in igro otrok. V vogalih zgradb so stopnice vodile v prvo nadstropje. Tu so bile spalnice, v naslednjem, drugem nadstropju pa so bili dnevni družinski prostori z velikimi okni. Kuhinje so bile nameščene v podstrešju, kjer je bilo tudi družinsko svetišče. Dimnikov ni bilo, dim se je prosto valil skozi ventilacijske odprtine. Tudi sanitarij v bivališčih ni bilo, javna stranišča so bila nameščena v posameznih ulicah.       

Patan je najstarejše mesto, staro dva tisoč let. V Bakhtapur, najlepše mesto, so se iz Patana preselili kralji v osmem stoletju. Najmlajše mesto, verjetno zasnovano v devetem stoletju, je Kathmandu. Vsa tri mesta je hudo poškodoval potres.  

Indijska kontinentalna plošča se je na poti proti severu pred milijoni let zaletela v azijsko in dviguje gorovje Himalaja. Razpoka pod katero se gubata plošči je vir pogostih potresov. Najstarejši znan potres v Nepalu je zabeležen leta 1255 po n.št.. Med mnogimi žrtvami tega potresa je bil tudi kralj Abaya Malla. Le nekaj let pozneje 1260 po n.št. je potres porušil veliko število hiš in templjev. Zahteval je številne žrtve, sledili pa sta lakota in epidemične bolezni. Zabeleženi so potresi leta 1408, 1681, 1767, 1810 in 1823. 

Potres leta 1934 v Nepalu in Biharju (Indija) je vzel življenja 12.000 žrtvam, porušil zgradbe v Kathmanduju, Patanu in Bhaktapurju. Le hindu tempelj, kjer domuje Pašupatinath, varuh Nepala, ni utrpel poškodb. Posledice tega potresa so bile vidne še v času mojega zadnjega obiska leta 1990, posebno v Bhaktapurju z ruševinami templjev v središču mesta.

Zgradbe v dolini Kathmandu so stoletja gradili na enak način. Niso temeljene, pročelja pokriva navadno dobro žgana opeka, ki se kot plašč naslanja na zidove iz čerpiča - na soncu posušene opeke - ali le slabo žgane opeke povezane z vezivom iz blata, krvi in slame. Grajene so, da vzdržijo vertikalno težo, a horizontalnih sil potresa ostrešje in konstrukcija zidov večnadstropnih zgradb ne prenese. Tako bo tudi poškodovane zgradbe nemogoče sanirati, ne da bi jih podrli do tal in ponovno zgradili.

Ne verjamem, da si bodo nekdanje prestolnice kraljevin Kathmandu, Patan in Bhaktapur opomogle od potresa, ki je prizadel Nepal zadnji teden. Ne samo veliko število porušenih ali zelo poškodovanih zgradb in stroškov, ki bi jih zahtevala rekonstrukcija in sredstva, ki jih Nepal in mednarodna skupnost nima in ne bo imela so vzroki moje bojazni in tudi dejstvo, da mojstrov z znanjem tradicionalne gradnje skoraj ni več. Materiale, ki so jih uporabljali stoletja so nadomestili novi, moderni materiali: beton, železo in pločevina, za gradnjo » moderne« arhitekture. Brez dvoma je primernejša za potresno področje, a bo žal povzročila, da bo čar doline Kathmandu za vedno izginil.

Milan Kovač, u.d.i.a.

Viri:
Google
John Sunday: UNESCO 1984 La vallee de Kathmandu, monuments historiques nepalais a restaurer
Wolfgang Korn: The Traditional Architecture of Kathmandu Valley