V četrtek, 16. oktobra 2014, je Slovenski etnografski muzej gostil dogodek, ki je za slovenski prostor eden redkih. Konferenca z naslovom Gluhi v Ljubljani nekoč in danes je celostno obravnavala tematiko gluhih in naglušnih z različnih vidikov od zgodovine do tehnologije. Uvodoma so zbrane pozdravili tudi ga. Špela Spanžel (generalna direktorica Direktorata za kulturno dediščino), dr. Bojana Rogelj Škafar (direktorica Slovenskega etnografskega muzeja) in g. Boris Černilec (direktor Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana). Vsi so izpostavili pomembnost dogodka, predvsem z družbenega in kulturnega vidika, saj imajo tudi gluhi svojo zgodovino, za katero je pomembno, da jo predstavljalo tudi slišečim.

Program je zajemal različne vidike in perspektive gluhih in naglušnih oseb. Tako so udeleženci dobili vpogled v zgodovino gluhih, kako je nastal Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, ki so ga prej imenovali Gluhonemninca, kako je bilo s tolmači v Ljubljani in kakšna je jezikovna politika, ki obravnava področje slovenskega znakovnega jezika. Prav tako je bilo predstavljeno stališče duhovnikov, ki so bili na področju dela z gluhimi in naglušnimi osebami že v preteklosti zelo dejavni. V okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam je bila s strani pripravnic kustodinj dokumentalistk in gluhega študenta pripravljena razstava Fotografske podobe iz življenja gluhih in naglušnih v Ljubljani, ki je tematsko dopolnila konferenco.

Organizator, to je Društvo učiteljev gluhih Slovenije, je želel izpostaviti tudi pomemben vidik uporabe tehnologije in pri obiskovalcih spodbuditi razmišljanja o gluhih kot del družbe. Gluhofon, TIPK TV, spletna omrežja in videokonference so orodja, preko katerih lahko gluhi komunicirajo. Poleg tega pa je bila ves čas konference prisotna tudi zapisnikarica, tako da so lahko gluhi spremljali konferenco v pisani besedi.  

Udeležba in odziv na konferenci je organizatorjem lahko potrdil, da so tovrstni dogodki v slovenskem prostoru izrednega pomena, ne samo, ker predstavljajo gluhe kot del družbe, temveč kot kulturne skupine, ki predstavljajo temelj močne, vitalne skupnosti danes. In na ta način lahko v sodelovanju z različnimi skupnostmi prispevamo h krepitvi zavesti teh skupnosti.