V SEM je v ponedeljek, 9. junija 2014, potekalo prvo izmed izobraževanj v sklopu projekta Dostopnost do kulturne dediščine, in sicer na temo fizične in komunikacijske dostopnosti za ranljive skupine v objektih kulturne dediščine. Izvajali so ga strokovni sodelavci z Urbanističnega inštituta Republike Slovenije (dr. Boštjan Kerbler, ga. Nina Goršič in ga. Biba Tominc), v sodelovanju z mentorji, pripadniki ranljivih skupin. Udeležencem so najprej predstavili teoretični pristop, kako pripraviti vse potrebno za izmero dostopnosti objektov in kakšna je stopnja dostopnosti v slovenskih objektih. V praktičnem delu pa so se udeleženci sprehodili po SEM in opozorili na morebitne težave, s katerimi se ob obisku objektov kulturne dediščine srečujejo ranljive skupine. Delo je potekalo v treh skupinah. Mentor za slepe in slabovidne osebe je bil g. Anton Smerdel, mentorica za skupino gluhih in naglušnih je bila ga. Lada Lištvanova, skupino oseb s težavami v duševne razvoju je predstavljala ga. Darija Pochyla in ga. Anka Vesel, gibalno ovirane osebe.

Mentorji so udeležencem skozi sprehod po SEM podali smernice in napotke, kako urediti posamezne elemente, da so le-ti bolj dostopni. Pomembne točke znotraj muzeja (vhod, informacijski pult, sanitarije, dvigali, stopnice in postavitev razstav) so si udeleženci ogledali skupaj z mentorji, ki so jim podali napotke, kako stvari izboljšati v praksi, da bodo dostopne osebam iz ranljivih skupin.

Na koncu je sledila evalvacija objektov za varstvo kulturne dediščine in njihovi dostopnost, katere so zastopali udeleženci.

Sledila je postavitev tipnih kart, ki jih je SEM pridobil konec meseca maja. Zbrane je uvodom pozdravila direktorica, dr. Bojana Rogelj Škafar. Mag. Roman Rener z Geodetskega inštituta Slovenije je predstavil postopek izdelave tipnih kart. Kako pa so tipne karte dejansko v uporabi v praksi pa je nekaj besed o tem spregovoril tudi predsednik zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije g. Tomaž Wraber. Tudi posamezni predstavniki slepih in slabovidnih so karte preizkusili v praksi ter podali prva mnenja o njihovi uporabnosti. Na področju omogočanja dostopnosti muzejskih vsebin ranljivim skupinam je tako Slovenski etnografski muzej stopil še korak bližje.