Francisco Soto Brava: Zbirka andskih glasbil
22. april – 20. september 2015 (vitrinska razstava)
Sem Francisco Soto Bravo. Vsi me kličejo Panchito, kar pomeni mali Francisco. Prihajam iz Peruja, iz Andov. Svoje otroštvo in mladost sem preživel v mestu Ayacucho, ki leži na višini 2746 metrov. Znano je po svojih 33 katoliških cerkvah, za katere pravijo da vsaka predstavlja eno leto Jezusovega življenja. V koledarskem letu se v mestu odvijajo različna verska praznovanja in karneval, ki je bil razglašen za del kulturne dediščine s strani Nacionalnega inštituta za kulturo v Peruju. Perujce in s tem tudi sebe in doživljam kot skromne, zelo odprte, prijazne ljudi, ki radi plešemo in smo imenitni glasbeniki. V naši kulturi se poznajo številni vplivi, od starodavnih Inkov do Špancev in tudi Afričanov. Smo ena najbolj raznolikih kultur. Zapuščina Inkov se kaže tudi v našem odnosu do zemlje in v medsebojni pomoči. Še danes velja, kar naredim danes jaz tebi, boš jutri ti meni.
Moja družina …
Moja perujska družina mi veliko pomeni. V družini nas je devet otrok, imam štiri brate in štiri sestre. Danes živimo na različnih koncih sveta. Trije živimo v Sloveniji in le dva brata sta ostala v Peruju. V tako številni družini je vsak imel svojo vlogo. Oče je delal, bil je učitelj glasbe, zgodovine in inkovskega jezika quechua. Od njega smo podedovali ljubezen do glasbe. Vedno nam je govoril, da moraš pet, plesat ter igrat in če tega ne znaš, nimaš v tej hiši kaj iskat. Mama je skrbela za dom in nas vzgajala. Pripravila nas je za življenje. Ob mami sem se naučil kuhati in še danes rad poprimem za kuhalnico.
Moja pot …
Pri nas je navada, da otroci pri osemnajstih letih zapustijo dom in si poiščejo svojo pot. Mene je kasneje vodila pot v Nemčijo, nato pa v Slovenijo. Zakaj Slovenija? To se je zgodilo slučajno! Nekdo mi je rekel, da moram videti Slovenijo. In tukaj sem našel podobnosti z domačo deželo. Čeprav so se mi Slovenci sprva zdeli zelo zaprti, sem kmalu ugotovil, da če si odprt, pozitiven, iskren te počasi sprejmejo. Na začetku imajo strah pred tujci, ko pa te spoznajo, so zelo prijazni.
V Sloveniji se počutim kot doma. Zdaj imam dve domovini: Slovenijo in Peru. Slovenija me v marsičem spominja na dom. Sem pa ponosen Perujec in nikoli ne bom pozabil, kako je tam čudovito in lepo, kako smo tam živeli bolj naravno in duhovno. To v Sloveniji najbolj pogrešam.
Sem popotnik, ki prikazuje svojo kulturo s plesom in glasbo …
Ukvarjam se z glasbo, plesom in veliko potujem. Brez glasbe in plesa ne bi mogel živeti. To so čudovite stvari, ki jih imam v sebi. Skozi glasbo se izražam in to prenašam na druge. V Sloveniji poučujem plese salso, bachato, merengue, in ostale latino ameriške ritme.
Poučujem na enostaven in zabaven način. Zdi se mi kot moje poslanstvo, da pri ljudeh sprostim divjo in neobrzdano energijo, ki jo imamo vsi v sebi, vendar jo včasih potlačimo. V Sloveniji ni težko poučevat plesov. Čeprav Slovenci včasih nosijo v sebi strah, jih poskušam zbuditi, da se ga osvobodijo. So pa zelo dobri glasbeniki in plesalci.
Vir mojega preživetja so tudi potovanja. Ne samo da rad potujem in da se bil že povsod po Evropi, ampak v južno Ameriko vodim Slovence in jim razkrivam lepote svoje celine. Tako vsaj delno potešim svoje domotožje.
Zbirka glasbil
Sem zbiralec glasbil. V Peruju sem študiral inkovsko glasbo in zgodovino. Inkovska glasba me je vedno privlačila. Vsako leto sem počitnice preživljal med domorodci in jih poslušal, kako igrajo. Vedno sem si kupil tudi kakšen inštrument. V svojih kompozicijah sem hotel uporabljati ta glasbila, vendar na svoj način. Moja zbirka se je širila in še vedno kadarkoli grem domov v Peru in tudi drugam, prinesem domov kakšno novo glasbilo. Piščalke, predvsem panove piščali in okarine iz keramike, pa tudi sam izdelujem. Na razstavi predstavljam samo svojo andsko zbirko glasbil, torej tista, ki jih igramo v andskem Peruju.