Vodja Kranjskega deželnega muzeja Franc grof Hohenwart je verjetno že od začetka razmišljal o muzejskih predmetih, ki bi prikazovali tudi oddaljene kulture na različnih celinah.

Idejo je uresničil s pomočjo misijonarja Friderika Barage (1797–1868), ki je živel in deloval na območju Velikih jezer v Severni Ameriki. Leta 1836 je Baraga živel ob Gornjem jezeru na misijonski postaji La Pointe skupaj s staroselci Očipvejci (Ojibwa). Tam je pridobil okoli petdeset predmetov za muzej v Ljubljani. Skrbno je izbral različne uporabne predmete, kot so lesene posode in žlice, košarice iz brezovega lubja, torbe iz blaga, obuvala (mokasini), krplje, otroška nosilnica, nekaj primerkov orožja, kot so lok, puščice in leseni kij. Baraga je dobil od domačinov tudi dva lepa primerka obrednih pip s tobačno čašo; le-ta  je izrezana iz rdečkastega kamna catlinita v obliki glave bojevnika. Kamnita čaša je nasajena na dolgo leseno cev, ki je ovita z obarvanimi bodicami ježevca.

Z Baragovim prihodom v Ljubljano aprila 1837 je Kranjski deželni muzej pridobil prvo izvenevropsko zbirko, ki je bila kmalu pripravljena za predstavitev širši javnosti. Po Baragovi zaslugi je bila zbirka tudi dobro opisana z izvirnimi imeni predmetov.

Zanimanje za zbirko se je gotovo povečalo, ko je istega leta v Ljubljani izšla Baragova knjiga o ljudstvih Severne Amerike. To je prva slovenska knjiga, ki jo je napisal v Ameriki živeči Slovenec na podlagi lastnih izkušenj, opažanj in študija literature.

Med ljudstvi ob Belem Nilu
Baragova ameriška zbirka je bila več kot deset let edina sistematično urejena izvenevropska etnografska zbirka v Kranjskem deželnem muzeju. Potem pa se je iz Afrike v domovino vrnil misijonar in raziskovalec dr. Ignacij Knoblehar (1819–1858). Knoblehar je novembra 1849 odplul iz Kartuma po Belem Nilu proti ekvatorju in je med štirimesečno plovbo zbral obsežno zbirko za muzej v Ljubljani in za načrtovani Nubijski muzej na Dunaju.

Preko tristo predmetov je sredi poletja 1850 pripeljal v Ljubljano in takoj organiziral javno razstavo, ki je pomenila pravo atrakcijo. Viri omenjajo, da je Knoblehar postavil na ogled zbirko najprej v semenišču, pozneje pa v liceju, kjer so bili prostori Kranjskega deželnega muzeja. Vsekakor je bila to izjemna muzejska pridobitev, saj je šlo za zbirko, ki je vsebovala bogat spekter materialne kulture različnih ljudstev (Šiluki, Barijci, Kiki, Čiči, Heliabi) iz porečja Belega Nila v južnem Sudanu. Iz celotnega inventarja je razvidno, da je bilo gradivo že na začetku zelo smiselno urejeno, saj prikazuje predmete iz vsakdanjega življenja domačinov, od uporabnih orodij in gospodinjskih pripomočkov, preprostega in prestižnega nakita do statusnih simbolov poglavarjev. Za večino predmetov nam je znana njihova funkcija zaradi dobrih Knobleharjevih opisov. Knoblehar je zbirki dodal tudi različne kamne, naravna barvila, rastline, preparirane ptiče, živega puščavskega skakača in ihnevmona (navadnega munga).

Javna predstavitev Knobleharjeve zbirke leta 1850 pomeni pomemben mejnik v zgodovini muzejske stroke, saj je bila prva večja afriška razstava na Slovenskem, hkrati pa tudi v Evropi verjetno ena od prvih razstav materialne kulture ljudstev z obrežja Belega Nila.
Tako kot Baraga je tudi Knoblehar ob vrnitvi v domovino poskrbel za objavo posebne knjižice z naslovom Potovanje po Beli Reki. To je bila prva slovenska publikacija o plovbi po največji svetovni reki.

Zapuščina egipčanske civilizacije
Kranjski deželni muzej ni hotel zaostajati za drugimi muzeji po Evropi v želji, da se v njihovih muzejskih vitrinah znajdejo mojstrovine civilizacije vseh civilizacij – zbirke faraonskega Egipta. Uprava muzeja se je obrnila na Antona Lavrina (1789–1869), ki je  v egiptovski Aleksandriji opravljal službo avstrijskega generalnega konzula. Doma je bil iz Vipave, kjer sta na pokopališču še danes dva granitna egipčanska sarkofaga s posmrtnimi ostanki Lavrinovih sorodnikov.

Lavrin je kot strasten zbiralec in izvrsten poznavalec staroegipčanskih spomenikov Kranjskemu deželnemu muzeju leta 1846 podaril izjemno dragocen eksponat –  mumijo egipčanskega svečenika.

Muzej je proti koncu 19. stoletja pridobil še nekaj egipčanskih predmetov različnih donatorjev. Večinoma so v muzej prihajali drobni predmeti, predvsem amuleti in bronaste, keramične ter kamnite figurice božanstev in ušebtijev.

Žal so se egipčanske zbirke kasneje med seboj pomešale, več predmetov je izginilo. Danes je egipčansko gradivo Kranjskega deželnega muzeja shranjeno delno v Narodnem muzeju, delno pa v Slovenskem etnografskem muzeju.

dr. Marko Frelih, kustos za afriške in ameriške zbirke