Slovenski etnografski muzej

Model dvojnega pluga s kolci, Dar Carla Prennerja, Škofja Loka, 1833.

Najstarejši (prvi) etnografski predmeti

V Kranjskem deželnem muzeju načrtnih etnoloških prizadevanj ni bilo. Etnološka tematika je imela obrobno vlogo, povsem podrejeno naravoslovju, arheologiji in kulturni zgodovini. Etnografski predmeti so bili v primerjavi z drugovrstnimi maloštevilni in brez določnejše opredelitve. Muzejska stvarnost ni odražala prepričanja o pomenu etnografskega fundusa za narodovo samopodobo in za predstavo drugih o njem.

Namesto predvidenih vsebin, ki bi temeljile na romantični podstati, so najstarejši predmeti, ki jih lahko štejemo za etnografske, odmev razsvetljenskih fiziokratskih načel, na podlagi katerih so se elite zanimale za gospodarstvo večinskega prebivalstva, ki je bilo seveda temelj in vir njihovega bogastva.

Med zbirke Kranjskega deželnega muzeja se niso uvrstili originalni predmeti, temveč njihovi miniaturni modeli. Za najstarejše etnografske predmete tako štejemo modele orodij, ob njih pa figurinice v nošah iz Bele krajine in sestavine noše, kakršno je pokrivalo šapelj. Z današnjega vidika bi med etnološko pričevalne predmete in zbirke lahko uvrstili tudi izdelke kranjske obrtne in industrijske proizvodnje, takšni so vzorci čipk s slovenskimi imeni in cenami iz Idrije in vzorci žimnatih sit iz Stražišča pri Kranju. Te predmete so uvrščali med muzejske zbirke Kranjskega deželnega muzeja, da bi s pomočjo miniatur in posameznih sestavin pokazali deželne značilnosti in popularizirati gospodarska znanja; to sta bila glavna kriterija.

Izrecnega etnografskega poimenovanja so bili deležni le zunajevropski predmeti, med njimi zbirki misijonarjev Friderika Barage in Ignacija Knobleharja, ki pa so jih vključevali med kulturnozgodovinske zbirke.

Dr. Bojana Rogelj Škafar, kustosinja za ljudsko likovno umetnost in slikovne vire