V prispevku analizirava odnos Elke Strojan (ki sva jo obiskali konec avgusta 2007 v njenem takrat zasilnem bivališču na Rojah pri Šentvidu, kjer je živela s svojo družino) do prostora (domačega in tujega), njeno doživljanje in rabo fizičnega okolja, kamor je bila vpeta nekoč, ter njeno pripadnost določenemu kraju. Zanima naju konstrukcija domačega prostora, pri čemer se kot najpomembnejši proces kaže Elkino pripisovanje pomena lastni zemlji, ki se skozi njeno pripoved izrazi kot dom. Posebno zanimanje velja tudi načinu življenja romske družine Strojan v razmerju do okolja (narave) in prostora, tj. njihovi rabi naravnih virov kot ključnemu elementu njihovih preživetvenih taktik in pridobitniških dejavnosti.