"Etnologa pa ne" ali " Francke (pa) ni več"
Na podlagi osebnih izkušenj pri terenskem delu in strokovnem delu v muzeju so v prispevku izpostavljena nekatera vprašanja oz. protislovne situacije, s katerimi se nenehno srečujemo kot ljudje in kot etnologi, tako z emocionalnega kot etičnega vidika. Opozorim na uporabnost terenskega dnevnika pri analizi empatičnega odnosa do pripovedovalca v etnološki praksi, še posebej pri proučevanju življenjskih zgodb. Z vidika t. i. preseganja osebnih emocij in etičnih načel v odnosu do strokovnega polja in poklicne etike je izpostavljen empatični odnos do biografije predmeta – muzealije, v fizičnem in idejnem okolju, v smislu vira in objekta preučevanja, kot tudi nosilke družbenega in osebnega spomina.