četrtek, 7. april 2011 ob 19.00 (upravna hiša SEM)

Mag. Rinaldo Diricchardi-Muzga: »Slovenski Sinti - samostojna in neodvisna etnična skupnost ali le sekta znotraj romske etnične skupnosti«

Mag. Rinaldo Diricchardi - Muzga, rojen 12. novembra 1961 na Bledu, izhaja iz rodbine avstrijsko-italijanskih Sintov, ki so avtohtona etnična skupnost na Gorenjskem, od konca 18. stoletja. Končal katoliško versko gimnazijo, vstopil v katoliški cistercijanski samostan v Stični, leta 1981 pa se je vpisal na katoliško TEOF Ljubljana. Študije je nadaljevale na Reki, kjer je diplomiral, magisterij iz katoliške teologije in sholastične filozofije pa je opravil na TEOF Zagreb leta 1989. Po koncu študija poslan na podiplomski študij v Avstrijo – specialna pedagogika. Od leta 1991 – 1996 profesor na ljubljanski srednji šoli, od leta 1996 pa do danes je radijski napovedovalec in novinar, urednik oddaj s področja novinarskega raziskovanja indijske etnične skupnosti v RS. Danes je doktorski študent na FDV UL – Etnični in migracijski študiji. Diricchardi – Muzga je avtor številnih znanstvenih oddaj na radijskih postajah v SLO, udeležuje se vsakoletnih delavnic, okroglih miz in predavanj doma in tujini na temo rasne diskriminacije, etničnih in migracijskih študijev, sintske skupnosti v EU,, predstavlja svojo skupnost študentom na različnih domačih fakultetah. Je raziskovalec svoje skupnosti doma in v EU, piše članke, pred izidom pa je tudi njegova monografija o Sintih.

Mag. Rinaldo Diricchardi – Muzga bo v svojem predavanju predstavil krajši zgodovinski prikaz prihoda Sintov v Evropo v 14. stoletju. Evropa na nove prišleke ni pripravljena. Kronisti jih opisujejo kot dolgolasce, čudno oblečene, svobodnega duha, s seboj so pripeljali konjske vprege, cirkuse; ženske so glasbenice in plesalke, moški prerokujejo in izvajajo očiščevanja od urokov ali čarajo. Že zelo zgodaj so Evropejci pravilno razločevali, da gre za različne indijske skupine. Poročila cerkvenih kronistov od 13. stoletja dalje, opisujejo Cigane, ki so jih opazili v Egiptu, ali Grčiji. Že zelo zgodaj so jih Evropejci tudi poklicno in kastno kategorizirali.

Do 18. stoletja so kronisti in raziskovalci, vse ciganske skupine opisovali izrazito negativno. Tako v nemških kuharskih bukvah iz konca 15. stoletja najdemo celo recepte, kako ubiti Cigana in ga pripraviti za kuho ali peko. Redko katero poročilo je naklonjeno Ciganom. Kazni, preganjanja, usmrtitve in poboji ciganskih skupin se vrstijo iz stoletja v stoletje. Avtor predavanja ugotavlja, da v skoraj 900 letni prisotnosti ciganskih skupin v Evropi, ne moremo našteti vsaj 10 mirnih let za Cigane.

Preobrat v strokovnem etnološkem in lingvističnem raziskovanju ciganskih skupin v Evropi se zgodi v začetku 19. stoletja, ko nemški etnolog Pott, in kasneje lingvist Franc Miklošič, načrtno raziščeta vse indijske nomadske skupnosti, jih kategorizirata po prihodu v Evropo, jezikovnih similitetah in diferenciacijah, jih uvrstita na 6 jezikovnih variant, na tri vrste Praciganov, ter tako ugotovita, da ciganski/praciganski jezik izvira iz indo-arijskega jezika, z vplivi hindi/urdu in pandžabi dialekti.

Sintska skupnost v Sloveniji je avtohtona etnična skupnost potomcev indijskih nomadov v Evropi, ki je iz matične domovine Indije naselila predvsem severno Evropo: Nemčija, Avstrija, (nemško govorno področje) Švica, Italija, Španija in špansko govoreče dežele, Francija in francoske dežele ter Nizozemsko. Odtod tudi naziv: Efta vudhraria/vaghonaria ali 7 sintskih plemen. Slovenski Sinti so potomci nemško-avstrijskih-italijanskih Sintov. Slovenski in evropski Sinti so izrazito endogamna in zaprta skupnost, s svojimi zakoni in pravili, ki so »Magna Carta Caritatem« za to skupnost.

2. svetovna vojna je za evropske in slovenske Sinte izredno tragična. Slovenskih Sintov je bilo na Gorenjskem do vojne 350. Nacisti so jih pred Muzejem talcev v Begunjah 300 pobili, ostale pa deportirali v koncentracijska taborišča: Dachau, Auschwitz, Ravennsbrück in Jasenovac. Približno 50 Sintov je bilo izgnanih v Srbijo, kjer so vstopili v partizane ter se pridružili NOB.
Skozi vsa obdobja so se slovenski Sinti znali pravilno odločati in stopati na stran okupiranih, zato so se v vsaki vojni pridružili na stran zmagovalcev, tako v 1. vojni, 2. vojni, kot tudi v osamosvojitveno vojno.

Po koncu 2. svetovne vojne jih je slovenska oblast ponovno deportirala v Kočevski Rog, ker je država hotela rešiti cigansko vprašanje, poleg tega pa so Sinti naseljevali obmejni pas z Avstrijo. Sinti, ki so se želeli vrniti k svojim družinam na ono stran, jim je le to bilo onemogočeno. Iz deportacije v Kočevskem Rogu, so se Sinti po koncu Informbiroja, počasi vračali na Gorenjsko. Okupator jim je vse imetje požgal, odtujeni so jim bili bivalniki, cirkusi in ostala delovna oprema; nova oblast jih je postavila na margino, razselila po Gorenjski, zaradi strahu, da Sinti ne bi postavljali ciganskih taborov.

Vseskozi so slovenski Sinti ohranjali stike s Sinti v Avstriji in Nemčiji. 60-leta prejšnjega stoletja so doba sintskega razcveta, saj so se gorenjski Sinti ponovno začeli združevati v skupne tradicionalne obrti: manjši cirkusi, otroška zabavišča, lunaparki in podobne zabaviščne dejavnosti. Izredno živa je bila glasbena dejavnost, saj je vsaka sintska družina imela po par glasbenikov, ki so nastopali po kranjskogorskih hotelih, ali hotelih čez mejo. Potujoči Sinti pa so s svojimi dejavnosti potovali po celotni takratni skupni domovini. Sinti so si sami, z lastnim delom, doma ali tujini, prislužili toliko denarja, da so si zgradili moderne hiške, kupili stanovanja in vlagali v svoje obrtne dejavnosti.

Slovenska osamosvojitev in Sinti danes:
Sinti so čutili, da jim bo onemogočeno tako široko delovno tržišče, kot je bila bivša država. V ostalih delih so bili Sinti vseskozi dobrodošli, ljudje so jih radi sprejemali, saj so Sinti delali tisto, kar so vseskozi obvladali – zabavali druge. Padec sintskega, ekonomskega statusa se je vidno kazal od leta 1995. Vse do danes so slovenski Sinti na isti stopnji, kot so bili v obdobju po drugi svetovni vojni. Država jim na silo jemlje lastno identiteto in jih hoče prekrstiti v romsko identiteto.

Sintski boj za enake pravice vseh indijskih etničnih skupnosti traja preko 12 let. Sinti so prepričani, da bodo ta boj nadaljevali in ga nekega dne tudi zaključili.

Ob 3. Mesecu romske kulture Romano Čhon 2011 v SEM.