Laufarija je pustna šega in prireditev v Cerknem, na kateri sodeluje pustna skupina laufarjev z značilnimi naličji (larfami), izrezljanimi iz lipovega lesa. Ime skupine naj bi izviralo iz nemške besede laufen (teči, tekati), ker posamezni med liki, ta terjasti, ves čas tekajo naokoli.

Pustovanje se začne prvo nedeljo po novem letu s pojavom prvega laufarja na ulicah Cerknega, potem jih je vsako nedeljo več. Do pusta morajo izdelati tudi nove oprave iz mahu in zimzelenega rastlinja za pusta, ta smrekovga in ta bršlanastga. Pred pustom ta star, ta stara, ta žakljev, ta terjast, ta krastov in ta kožuhov koledujejo po okoliških vaseh, kjer dobijo darove in zaplešejo z gospodinjami za debelo repo. Na pustno nedeljo so v sprevodu že vsi liki, ki se udeležijo osrednjega pustnega dogodka – sprevoda laufarjev na glavni trg pred »cesarsko-kraljevo sodnijo«, kjer sodnik pustu v starem cerkljanskem narečju prebere obtožnico (kalamuòn), ki ga bremeni za vse slabo, kar se je v zadnjem letu zgodilo v Cerknem in okolici. Pusta do torka priprejo. V torek odkopljejo leseno kladivo (bòt), popoldne pa gre sprevod laufarjev na osrednji trg, kjer sodnik pustu ponovno prebere obtožnico in ga obsodi na smrt. Ta star ga z bòtam udari po glavi in pusta odpeljejo neznano kam. Pustovanje se zaključi s plesom takapcìnarska, kjer laufarji izmenoma plešejo polko in se valjajo po tleh. Za organizacijo in izvedbo laufarije skrbi leta 1992 ustanovljeno Društvo laufarija Cerkno, ki v svojih prostorih tudi hrani vsa naličja in oprave.

Skupino laufarjev danes sestavlja 25 likov, med katerimi srečamo tako arhaične kot tiste, ki predstavljajo poklicne in družbene skupine ter poosebljajo človeške lastnosti. Osrednji lik je pust, ki po izročilu predstavlja zimo in vse slabo, kar prinaša zima. Njegovo naličje ima velik nos, iz kotov ust mu štrlita merjaščeva čekana, na glavi ima roge. Obleko ima pošito z mahom, v rokah nosi smrečico. Ta smrekov predstavlja pustovega brata. Njegovo naličje je dobrodušno, obleka pa pošita s smrekovimi vejicami. Po pustovi smrti prevzame njegovo smrečico. Med najbolj značilne like sodijo ta terjasti z naličji grozljivega videza. Obleko in pokrivalo imajo našiti s terjem (ostanki pri tkanju platna), od koder izvira tudi njihovo ime. Trije enaki liki s šibo v roki tekajo okrog sprevoda, mu delajo prostor in skrbijo za red. Edini lik, ki govori, je ta star, ki je vodja skupine. Oblečen je v staro goriško nošo, na glavi pa ima širokokrajen klobuk. Lamant je edini lik, ki ima naličje izdelano iz kozličje kože. Oblečen je v bele hlače in kožuh ter opasan z vrvjo, v rokah nosi triroge vile, s katerimi straši občinstvo in pazi na pusta. Ostali liki so še: ta stara, ta bršlanast in marjetica, ta ličnat, ta loparjev, ta kužuhov, ta hrastav, ta žaklev, gospod in gospa, ta pjan in ta pjana, ta žleht, ta košev, ta perjev, ta divji, ta slamnat in oštir. Cesarskokraljevo sodnijo pa predstavljajo po en sodnik in zagovornik ter trije porotniki.

Zanesljivih podatkov o izvoru in začetkih laufarije ni, izdelovanje lesenih naličij pa bi bilo lahko povezano z delovanjem podobarskih delavnic v Cerknem v 19. stoletju ali prej. Po začetku prve svetovne vojne laufarije zaradi pomanjkanja neporočenih fantov niso več organizirali, v času italijanske oblasti (1918–1943) pa je bila prepovedana. Med drugo svetovno vojno je bila v bombnih napadih vsa pustna oprema uničena. Na pobudo cerkljanskega rojaka Petra Breliha in ob strokovni podpori dr. Nika Kureta z Inštituta za slovensko narodopisje so laufarijo leta 1956 oživili. Obnovili so vseh štirinajst likov, ki so sodelovali na zadnji laufariji leta 1914: ta star, ta stara, ta terjast (dva lika), lamant, ta bršljanov, ta ličnat, ta loparjev, ta kožuhov, ta krastov, ta žakljev, gospod in gospa ter pust. V kasnejših letih so dodali še nekaj novih likov: ta pijan in ta pijana (1957), ta smrekov (1958), ta košev (1959), ta žleht (1958), ta perjev (1961), ta divji (1962), marjetica (1968), ta terjast (1962) in oštir (1997).

Cerkljanska laufarija v Registru nesnovne kulturne dediščine

Film