Borovo gostüvanje
Borovo gostüvanje je pustna šega in prireditev, na kateri uprizarjajo poroko z borom. Značilna je za Prekmurje (predvsem Ravensko in Goričko, le izjemoma Dolinsko), poznajo pa jo tudi v slovenskem Porabju in na obmejnem območju Madžarske, severno od Slovenije na Gradiščanskem in delu avstrijske Štajerske.
Pri organizaciji borovega gostüvanja sodeluje celotna vaška skupnost z namenom zbiranja denarja za vaške potrebe. Zaradi zahtevnosti organizacije so tudi leta, ko ga nikjer ne organizirajo. Potek dogodka in nastopajoči liki so v vseh vaseh bolj ali manj podobni, manjše razlike so v nekaterih tradicionalnih in aktualnih likih ter v njihovih govorih. Borovo gostüvanje se je iz šege razvilo v turistično prireditev, na katero prihajajo tudi obiskovalci iz oddaljenih krajev in sosednjih držav. Vse bolj izgublja svoj prvotni namen – smešenje samskih. Za samo izvedbo so pomembni število ljudi v vasi ter njihovo sodelovanje in složnost.
Priprave na borovo gostüvanje se začnejo tri do štiri mesece pred prireditvijo. Glavni organizatorji so bila v preteklosti gasilska društva, danes pa se jim pridružujejo tudi druga vaška združenja. Vaščanke začnejo iz krep papirja izdelovati papirnato cvetje za pustne like in obiskovalce. Pred prireditvijo pripravijo pecivo, ki ga delijo med obiskovalce. Približno mesec dni pred prireditvijo začnejo po sosednjih vaseh skupine vabovcev, sestavljene iz pet do šest ljudi, zbirati prostovoljne prispevke in vabiti na prireditev. V preteklosti so v dar dobivali moko, jajca in mast za peko različnega peciva, sedaj pa dobijo denar.
Borovo gostüvanje običajno poteka na pustno nedeljo, ves dan po točno določenem vrstnem redu. Nepogrešljivi sta tudi glasbena spremljava in gostinska ponudba. Kadar gostüvanje v istem letu organizira več vasi, ga lahko za en teden prestavijo. Začne se zjutraj pred vaškim gasilskim domom s fotografiranjem vseh sodelujočih in z iskanjem primernega ženina. Nadaljuje se na poti v bližnji gozd, kjer so osrednja dogajanja – izbor, podiranje bora in vleka bora iz gozda. Organizatorji morajo ves čas skrbno paziti, da jim kdo iz sosednje vasi česa ne ukrade ali uniči. Najbolj sramotno bi bilo, če bi jim ukradli borov vrh. Iz gozda se sprevod z borom, ki ga vlečejo mlada dekleta in fantje, vrne pred vaški gasilski dom, kjer dogodek končajo z veselico. Poroka (zdavanje) je lahko v gozdu ali ob vrnitvi k vaškemu gasilskemu domu.
Borovo gostüvanje je tudi oblika ljudske igre s pripravljenimi narečnimi besedili in natančno določenimi vlogami likov. V prepletu ženitovanja in pustovanja nastopata dve osrednji skupini likov: ženitovanjska (svatba) in pustna (fašenki). Med ženitovanjskimi liki so ženin in nevesta, oče in mati, starešina in starešica, posvalbice in družbani, pozvačin, turbaš in pop. Med pustnimi liki srečamo predstavnike raznih obrti in poklicev (lovec, gozdar, brusač, berač, piskrovez, dimnikar, fotograf, zdravnik, sodnik, policist, frizerka…), ciganke, tatove, hudiče in vile, živalske like (žirafa oziroma rusa, medved) in druge – tudi nove like, ki so odgovor na aktualne družbene razmere. Liki, ki niso del svatbe, med obiskovalci na humoren način zbirajo denar. Odkar je borovo gostüvanje tudi turistična prireditev, imajo marsikje voditelja, ki dogodek povezuje in obiskovalcem razlaga potek. V gozdu je tudi raznolika gostinska ponudba.
Po mnenju nekaterih raziskovalcev naj bi borovo gostüvanje izviralo iz zapuščine antičnih kultov oziroma iz v vsej Evropi znanega obrednega vlečenja ploha ali drevesa ter starejših oblik čaščenja rodovitnosti in dreves. V Prekmurju naj bi začeli predvsem v evangeličanskih vaseh šego izvajati ob koncu 19. oziroma v začetku 20. stoletja, prvotno tam, kjer v predpustnem času ni bilo nobene poroke. V katoliških vaseh se je borovemu gostüvanju upirala duhovščina, češ da gre za norčevanje iz verskih obredov. Med ljudmi je razširjeno mnenje, da so borovo gostüvanje prvič izvedli leta 1921 v Puconcih.
