Kako pritegniti socialno izključene odrasle v razprave o podnebnih spremembah? Kako jih spodbuditi, da prepoznajo svojo moč in možnosti za ukrepanje? Kako prisluhniti in se učiti o njihovih perspektivah, izkušnjah in razumevanju podnebnih sprememb?

Komuniciranje o podnebnih spremembah je pogosto zahtevno in zapleteno. Poseben izziv so razprave o podnebju s socialno izključenimi odraslimi, ki jih redko vidimo kot razpravljalce na to temo, pogosto pa se tudi sami ne prepoznavajo v tej vlogi. Z usposabljanjem, ki je bilo namenjeno kustosom pedagogom in kustosom v muzejih, komunikatorjem znanosti, raziskovalcem in predstavnikom različnih nevladnih organizacij, ki izvajajo programe za socialno izključene odrasle ali na temo podnebnih sprememb, smo želeli udeležence ozavestiti o tesni povezanosti blaženja podnebne krize z ranljivostjo marginaliziranih družbenih skupin. Na te skupine posledice podnebnih sprememb pogosto bolj negativno vplivajo kot na ostale, saj imajo običajno manj ekonomskih, političnih in informacijskih virov za spopadanje z njimi. Njihova bivanjska infrastruktura je v splošnem slabše prilagojena na potrese, poplave in požare, prav tako pa imajo pogosto slabšo dostopnost do zdravstvenih storitev. Zaradi slabše ekonomske moči pogosteje težje sodelujejo v prilagoditvenih aktivnostih, ki zahtevajo finančne vložke.

Muzeji so kot družbeno odgovorne ustanove poklicani k osveščanju o podnebni krizi in odpiranju prostora za razpravo z najrazličnejšimi družbenimi skupinami o ukrepih za njeno blaženje. Pomembno je, da se pri tem povezujejo z drugimi akterji, ki obravnavajo tovrstne tematike in ki lahko v razprave povabijo marginalizirane družbene skupine. Ker podnebno krizo in probleme družbene neenakosti in izključenosti redkeje obravnavamo skupaj, smo v projektu Združimo se! pripravili usposabljanje, s katerim smo povezali obe problematiki. Pri tem smo na obe krizi pogledali tako v luči teoretičnih spoznanj kot tudi praktičnih pristopov h komuniciranju in osveščanju o obeh.

O podnebnih spremembah in vplivih okoljske krize na marginalizirane družbene skupine nas je poučila dr. Lučka Kajfež Bogataj, komunikatorka znanosti dr. Zarja Muršič je predstavila načine komuniciranja o okoljski krizi z različnimi občinstvi, novinar, pisatelj in romski aktivist Sandi Horvat pa je udeležencem predstavil značilnosti in potrebe romske skupnosti pri izvajanju različnih aktivnosti. Pri tem je opozoril na številne stereotipe in predsodke, ki jih ima večinska skupnost o Romih in Rominjah. Usposabljanje sta izvedli muzejska pedagoginja, kustosinja Katarina Nahtigal in kustosinja Tina Palaić iz Slovenskega etnografskega muzeja.

Usposabljanje je potekalo 10. in 24. marca 2025, udeležilo pa se ga je 18 udeležencev z različnimi ozadji. Najbolj je odmevalo v muzejskih krogih, saj se ga je udeležilo kar 12 muzejskih strokovnjakov, med katerimi so bili kustosi in muzejski pedagogi. Usposabljanja so se udeležili tudi trije študentje, dva etnologije in eden socialnega dela, ter raziskovalka iz raziskovalnega inštituta. Med udeleženci je bila tudi predstavnica nevladne organizacije, ki deluje na področju dediščine in turizma. Udeleženci so med močnimi točkami usposabljanja navedli odlična predavanja, dinamične in raznolike aktivnosti z veliko interaktivnosti, dober tempo in strukturo usposabljanja, izmenjavo praks, izkušenj in mnenj z drugimi udeleženci, poslušanje idej drugih ter iskanje skupnih točk, spoznavanje posebnosti romske skupnosti in poglobljeno razumevanje podnebnih sprememb. Želeli pa bi si vključitve še več predstavnikov marginaliziranih družbenih skupin, še večji poudarek na posebnostih romske skupnosti ter dodatna usposabljanja, ki bi se zaradi kompleksnosti teme poglobila v izbrane vidike podnebnih sprememb.

Vsem se najlepše zahvaljujemo, da so s svojimi izkušnjami in razumevanji tematike prispevali k uspešni izvedbi usposabljanja!