8. december 2005 - 29. januar 2006

Gostujoča razstava v organizaciji Slovenskega etnografskega muzeja, Muzeja brusačev iz Solbice – Rezije, C.A.M.A. (Odbor za spomenik brusačev) in Zveze slovenskih kulturnih društev.

Potujoči brusač se ukvarja z obrtjo, ki jo v Reziji opravljajo mnogi moški, tudi mladi, zlasti v kraju Solbica. Za ta sicer nenavadni poklic se odločajo ljudje, ki prihajajo z gora, kjer ni možnosti, da bi se priučili drugih obrti. Brusaštva se je moč hitro naučiti, ne terja kakih posebnih vložkov in tudi izkušenj ne. Zadostuje malo bistrosti, požrtvovalnosti, potrpljenja in delovne vneme.

Vendar je to preprost in »ponižen« poklic, ki zahteva veliko odrekanja in napora. Brusač mora zapustiti družino in oditi v svet brez jasnega cilja, biti zdoma dolge mesece in se vrniti le za kratek čas ob posebnih priložnostih, kot so tradicionalni vaški prazniki in košnja. Brusač se nenehno seli, kroži po širokem območju in z »dolgim klicem« gospodinjam oznanja svoj prihod. Je zanesenjaški, odprt, iskren in natančen, vedno spoštljiv do zakonov in oblasti. Potem ko pri družinah zbere nože in škarje, se postavi v kot kakšnega trga, pod stebrišče ali v vežo. Delati začne na »sedlu« svojega nenavadnega in posebnega kolesa, opremljenega z delovnimi pripomočki, kot sta večja naprava za brušenje in manjša naprava s smirkom za loščenje ostro nabrušenih predmetov. Nekoliko više na kolesu je pritrjena manjša zarjavela posoda, iz katere kaplja voda – na nožni pogon vrteči se brus. Kolo je opremljeno tudi z dvema prtljažnikoma. Na prednjem sta pritrjena dva zaboja – za orodje in obleko ter odejo – in sta z zadnjim povezana z vrvjo.

V preteklosti so se brusači selili iz kraja v kraj z delovnim orodjem v lesenem zaboju, imenovanem krama, ki so ga nosili na ramenih. Kasneje so začeli uporabljati voziček na dve kolesi, imenovan krosma. Po drugi svetovni vojni je vlečni voziček zamenjalo kolo, opremljeno za opravljanje te obrti. Še pred dvajsetimi leti je bil voziček predmet zapuščine vsakega brusača, danes pa ga uporabljajo le še redki. Prehod na kolo je pomenil velik korak naprej, saj se je bilo lažje seliti in tako posel opravljati na širąem območju. To je tudi dopuąčalo, da so se lahko bolj posvetili delu in ga tudi lažje našli.

Brusač je svojo pot iz kraja v kraj, od trga do trga nadaljeval tudi v slabem vremenu, dokler ga ni utrujenega ali že izčrpanega ustavila noč. Takrat se je zatekel h kakemu poznanemu kmetu, kjer se je v zameno za brusaško uslugo okrepčil in odpočil, poleti v kašči, pozimi pa v toplem hlevu.

Rezijski brusači hodijo vsepovsod, delajo samostojno in ne tekmujejo med seboj. Starejąi raje hodijo po podeželju, mlajši pa raje delajo v mestih.

V 19. stoletju in v letih pred prvo svetovno vojno so se rezijanski brusači odpravljali v daljne dežele vzhodne in južne Evrope. Eden takih je bil Simone Siega iz Osojan, ki je med svojim dolgoletnim popotovanjem, polnem dogodivščin in nevarnosti, pripotoval prek Balkana in potem prek Turčije, Anatolije in Sirije nadaljeval pot v Jeruzalem.

Tako so rezijske brusaške delavnice vzniknile v marsikaterem mestu avstro-ogrske monarhije, stare Srbije in Romunije. Nekateri brusači so delali v bližnjih območjih Furlanije, Slovenije in Hrvaške. Podjetni Rezijan Giuseppe Trancon in Liščac, ki se je naselil v Sopronu na Madžarskem in tam deloval več desetletij, je bil »zaupni brusač« avstrijskega cesarskega dvora. Prijateljeval je z grofi in drugimi predstavniki visoke aristokracije.

Nekateri brusači so se hkrati ukvarjali tudi s cinkanjem bakrenih posod in peči ter popravljanjem dežnikov. Nekateri so obvladali posebno tehniko brušenja in bili opremljeni s posebnim orodjem celo za brušenje kirurških instrumentov, kar je bila prava umetnost.

Ob koncu 50-ih let 20. stoletja je delovalo na stotine potujočih brusačev. Trenutno jih je še nekaj, vendar se njihovo število nenehno zmanjšuje. Mladi ne prevzemajo več dela svojih očetov, saj imajo možnosti, da se izučijo za druge poklice, ki so manj naporni in tudi bolje plačani.

Aldo Madotto, Pagine di Storia Resoconti di Vita Resiana 1971

Štirideset let po gornjem zapisu so v Reziji, posebno v Solbici, dejavni še mnogi brusači, ki mojstrsko in ponosno opravljajo ta neobičajni poklic. Z namenom in željo, da bi svojo obrt še bolje ovrednotili, so v zadnjih letih ustanovili združenje C.A.M.A., ki v javnosti predstavlja vrsto pomembnih pobud. Leta 1998 je bil na trgu, takoj ob vstopu v Solbico, postavljen spomenik v čast brusaču. Od takrat dalje imajo vsako drugo nedeljo v mesecu avgustu Praznik brusačev, ki pritegne veliko število obiskovalcev, saj si lahko ogledajo tudi nazoren prikaz brusaške obrti. Postavljena je bila tudi razstava brusačev, na kateri so zbrani vsi brusaški predmati in pripomočki, dopolnjeni s fotografijami in dokumenti, ki nazorno pričajo o tem posebnem poklicu. Vse to so pobude, ki lepo osvetljujejo to obrt – ter Solbico in dolino Rezije hkrati.

Luigia Negro, Zveza slovenskih kulturnih društev