19. stoletje je prineslo mnoge mehanične izume, ki so lajšali in krajšali izdelavo obuval. V začetni fazi so tovarne obuval združevale pod svoje okrilje številne lokalne čevljarske obrtnike in njihove družine (založniški način), tako so se razvila lokalna ali celo večja območja, znana po izdelovanju obuval. V naslednji razvojni fazi so obrtnike in priučene delavce vključili v tovarniška poslopja, prirejena proizvodnim fazam in opremljena s stroji, ki jih posamezen obrtniški obrat ne premore. S tem sta se bistveno spremenili hitrost in množičnost proizvodnje obuval, obenem pa tudi organizacija dela in nivo potrebnega znanja. Cenovna in količinska dostopnost je močno vplivala na izbiro in rabo obuval med širokimi množicami ljudi, vrednostne razpone pa so ustvarila ugledna imena in blagovne znamke proizvajalcev.