Umetniška instalacija Rubikova kocka reciklaže senc&e@mocij multimedijske umetnice Eve Petrič, ki je na ogled na ploščadi pred upravno hišo SEM, ponazarja, da so si tako sence kot tudi čustva in kultura v izmuzljivosti podobni: nenehno se pojavljajo, izginjajo, se premikajo, prevračajo, se spreminjajo, izginevajo in se ponovno pojavljajo. Vsi imamo sence, ne glede na narodnost, raso, spol, izobrazbo ali družbeni status, in ne glede na našo voljo se vse te sence ob vsakem srečanju z drugo senco spojijo v novo senco.

Z interaktivno instalacijo umeščeno na  ploščad pred upravno hišo Slovenskega etnografskega muzeja - pred muzej kulturnih istovetnosti, umetnica materializira svojo idejo,  da so sence družbeni izenačevalec, da vsi na  svojstven način pripadamo skupnosti senc tako kot pripadamo določeni kulturi. Podobno, kot se mešajo sence in se spajajo v novo senco, se mešajo tudi kulture in iz tega rojevajo nove kulture.

''Ne senc, ne čustev in niti kulture ne moremo prijeti in zadržati, lahko pa jih, kot pri tej Rubikovi kocki reciklaže senc&e@mocij, usmerjamo in doživljamo in nenazadnje recikliramo na neskončno možnih načinov.''

S spreminjajočo se konfiguracijo ponoči osvetljenih senc v kombinacijah podob, Rubikova kocka prinaša na muzejsko ploščad nov umetniški sodoben utrip.

Ideja Eve Petrič za ta projekt je vzniknila že ob nastajanju njenega umetniškega objekta z naslovom Brez meja, ki ga je ustvarila leta 2017 v sodelovanju s takratnimi afganistanskimi  azilanti v Sloveniji za razstavo Slovenskega etnografskega muzeja Afganistan – slovenski pogledi (maj 2017 - marec 2018), in je nadaljevanje projekta Siva snov - jezik senc s katerim  je začela preučevat govorico senc ter je zanj prejela mednarodno nagrado Vordemberge Gildewart za leto 2010.

Kontakt: evapetric@hotmail.com

www.evapetric.com

Rubikova kocka reciklaže senc&e@mocij

Iz nagovora prof. Janeza Koželja na odprtju instalacije umetnice Eve Petrič pred Slovenskim etnografskim muzejem 15. junija 2019 

Kocka likovne umetnice Eve Petrič naslavlja vsem dobro znano magično kocko, ki leta 1974 iznašel madžarski kipar in izumitelj Erno Rubik. Zanimivo je vedeti, da je nastala kot umetniško  delo v obliki 3D raznobarvne skladanke: predstavljala je model simetrije, dokler se niso barve premešale in jih je bilo zelo težko urediti v prvotno urejeno stanje. Do razrešitve se ni dalo priti, dokler niso bile najprej vse vrste enotno urejene.  Četudi je sestavljiva kocka postala hitro  pomemben del popularne kulture, so v njej mnogi  prepoznali prispodobo zapletenosti življenja kot celosti nepredvidljivih stanj in dogodkov. Rubikova kocka nam govori o usodni povezanosti potez v življenju, v katerem je treba pri razreševanju problemov znova in znova začenjati in vztrajno poskušati najti pravo pot. Ena sama napačna poteza, pa se želeni rezultat ne izide. Pri tem je treba vedno računati na možnost statistične verjetnosti. Prav zaradi tega je Rubikova kocka tudi dejansko postala  neke vrste platforma za raziskovanje na številnih področjih od matematike in računalništva, in je vplivala na ustvarjalce iz različnih področij likovne, še posebej interaktivne in glasbene umetnosti.   

Drugo izhodišče projekta Eve Petrič je raziskovati svet s pomočjo svetlobe.

Svetloba je tisti medij, ki razkriva razsežnosti prostora in časa skozi doživljanje menjavanja in minevanja svetlobe in sence. In teme. Svetloba je bila že od antike sredstvo za zaznavanje na poti do spoznanja. Zato ima tudi svetloba močan simbolni pomen v vseh civilizacijah in kulturah. Svetloba pokaže prostorsko obliko v vsej njeni dimenziji in v vseh njenih podrobnostih z nasprotjem svetlobe in sence. Nasebna senca, ki pade nanjo, jo izostri, med tem ko jo senca, ki jo osvetljena prostorska oblika  vrže v ozadje, izdvoji iz okolice in jo v prostor umesti. Z odsevi, ki jih povzroči svetloba in predvsem s sencami, ki jih vrže na prostorsko telo, njegovo snovnost tudi na nek način dematerializira. Z videnjem prostorskih oblik v svetlobi in senci si oblikujemo miselne podobe stvarnega sveta, ki jih vsak po svoje poustvari v svoji zavesti.  Zato ni čudno, zakaj se likovni umetniki toliko ukvarjajo s svetlobo in njenimi učinki na opazovalca oz. gledalca.  S takim razmišljanjem hitro pridemo do vprašanja, ali ni svet okoli nas, ki ga zaznavamo s čutili, pravzaprav zgolj projekcija uma. Tudi to so ontološka vprašanja, ki jih odpirajo umetniški projekti Eve Petrič, s katerimi raziskujejo sence in odseve svetlobe. Kot arhitektu mi je še posebej zanimivo, da se Petričeva s svojimi instalacijami ukvarja dejansko s temami, ki so sicer značilne za arhitekturo. Izraz v arhitekturi namreč temelji na učinkovanju svetlobe in sence na objektih, ustvarimo ga s součinkovanje polnega in praznega, svetlega in temnega, z odnosi med konstrukcijo in ovojem, povrhnjico, ki jo primerjamo z drugo kožo.

Umetnica Eva Petrič je občutljiva, na videz krha osebnost, ki s svojimi instalacijami postavitvami, objekti, pregrinjali in fotografijami raziskuje z različnimi mediji, kaj je izza dojemanja  snovnega sveta, kaj je izza videnja stvarnosti, kaj so sence, ali so prividi resničnosti. Takšen je torej njen umetniški svet, lomljiv, neulovljiv, izmikajoč, izginjajoč v svet senc. Njena umetnost je izrazito sublimna, čeprav ni abstraktna v modernističnem smislu, ampak nasprotno izrazito intuitivna. Njena ustvarjalna moč izhaja iz navdiha.

Evina kocka je muzej senc, v sencah spravljenega spomina, spominskih podob ki jih lahko prikličemo. To je svojevrstna zbirka, ki jo lahko spreminjamo, poljubno povezujemo: kot sama pravi s kocko povezujemo sence z občutki, ki ji lahko s to napravo “usmerjamo in doživljamo in nenazadnje recikliramo na neskončno možnih načinov.’’

Ko dajemo kocko senc v javno življenje, lahko samo upam , ker delovanja spominskega stroja še nisem preizkusil, da bodo ljudje umetniško delo razumeli, in ga sprejeli, četudi ne bodo vedeli, kako naj jih vpelje v skupnost senc. Želim, da mladim ta občutljiva naprava ne bo v napoto in jo bodo pustili pri miru. V tem primeru bo kocka prispevala k poživitvi in umetniški obogatitvi muzejske ploščadi.

Dovolite mi, da na koncu otvoritve najprej čestitam Evi za njeno vztrajnost, da je kljub pomislekom svoj projekt izpeljala do konca in še posebej za  pogum, da izpostavi svoje umetniško delo javnem prostoru,

Prav tako čestitam in se zahvaljujem upravi SEM, da ste njen projekt dovolili, podprli in omogočili.

Janez Koželj