Slovenski etnografski muzej

From 
16. October 2014
TO 
28. November 2014

Fotografske podobe iz življenja gluhih in naglušnih v Ljubljani

Fotografska razstava

Razstavo sem pripravil z namenom, da pokažem, kakšni so bili življenje, šola, poklici, šport in prosti čas gluhih v 20. stoletju. Čez poletje sem delal v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam. V muzeju sem skeniral staro gradivo o gluhih, nato na društvih za gluhe in naglušne v Ljubljani opravljal intervjuje z gluhimi, da sem dobil informacije o fotografijah. Nabralo se je ogromno gradiva. Sledil je izbor fotografij v sodelovanju s strokovnimi sodelavkami projekta ter zunanjo sodelavko Petro Rezar, ki jih predstavljamo na razstavi “Fotografske podobe iz življenja gluhih in naglušnih v Ljubljani”.

Leta 1900 je bila ustanovljena šola, ki je bila drugačna od običajnih. To je bila šola za gluhe. Poleg splošnih predmetov je imela predmet »govorne vaje«, pri katerem so se učenci vsakodnevno učili in vadili govor ter ogledovanje oziroma branje z učiteljevih ust. Učitelji tega predmeta so bili zelo strogi in učenje izredno naporno. Postavitev v učilnici je bila drugačna od današnje: učiteljeva miza je bila na sredini, okrog nje pa v polkrogu mize učencev. Postavitev je bila takšna zato, da so si gluhi učenci lažje ogledovali učiteljeva usta, saj znakovnega jezika na začetku v šoli niso uporabljali. Učitelji so počasi, pravilno, razločno in glasno govorili, ampak gluhi učenci večinoma niso nič razumeli, saj je razumevanje preko branja z ustnic težje kakor sporazumevanje z znakovnim jezikom. To je jezik s kretnjami, ki ga za komunikacijo gluhi uporabljamo danes. V starih šolah pa od leta 1880 znakovnega jezika pri pouku ni bilo dovoljeno uporabljati. Šele v 80. letih 20. stoletja so ga gluhi učitelji začeli uporabljati pri vseh predmetih.

Gluhi otroci so bili pridni in delovni. Radi so imeli ročna dela, kot je bilo na primer izdelovanje maket, oblikovanje gline, lesa in kovin, zato so bili na šoli organizirani različni krožki. Pred drugo svetovno vojno je veliko gluhih težko dobilo delo, ker niso imeli izobrazbe. Zato so v šolskem letu 1946/47 na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani začeli s poklicnim izobraževanjem, ki je gluhim prinašalo več možnosti za zaposlitev. Ustanovljene so bile tudi učne delavnice za Bežigradom, kjer so gluhi delali v tiskarni in knjigoveznici. 

Zaposlovali so se v poklicih, kjer ni potrebna govorno-slišna komunikacija, na primer kot zobotehniki in slaščičarji. Nekaj gluhih je delalo tudi v poklicih z višjo izobrazbo.

V prostem času smo se – in se še vedno danes – gluhi ukvarjamo z različnimi športi kot so šah, košarka, tek in tudi ples. Na vseh teh področjih dosegajo gluhi odlične rezultate.

To je moja prva razstava o življenju gluhih v Ljubljani. Upam, da jih bo sčasoma sledilo še več, saj imamo gluhi bogato zgodovino, ki se jo moramo naučiti ceniti in predstavljati tudi slišečim.

Gašper Rems,
študent restavratorstva
na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani