Čevlji pokrivajo celo stopalo in segajo do gležnja. Začetek svojega razvoja imajo v enodelnih mokasinih in opankah, pri katerih kos kože ali usnja ovija podplat in stranske dele stopala in je z vrvicami ali trakovi pritrjeno nanj. Ta enostavna oblika obuvala je običajna za čevlje klasičnih sredozemskih kultur in srednjeveške Evrope. Mehka obuvala iz usnja, polsti ali tekstila so bila tedaj brez pet in trdnega podplata; dopolnjuje jih lahko le posebej krojen trši podplat iz usnja ali lesa, pritrjen na obuto stopalo. Izum lesenega kopita v 15. stoletju je omogočil razvoj nekaterih vrst čevljev (npr. čevljev za natikanje) oz. njihovih delov (npr. trdega podplata in visokih pet), a te so v času nastanka le prestiž in vir ugleda bogatašev. Največ oblikovnih inovacij, barvitosti in krasilnih dodatkov je bilo do konca 18. stoletja vneseno v moške čevlje družbene elite; kasneje oblike moških čevljev narekujejo praktičnost in zmernost. Ženski čevlji so bili šele od konca 19. stoletja deležni osrednje pozornosti mode in estetske presoje.